Oglas
Konec je optimističen, a tudi realističen. Junaki morajo prestati hud boj, da lahko postanejo optimistični.
Režiser filma Son of Man (Človeški sin) Mark Dornford-May želi z zgodbo o Jezusu, ki se rodi v revnem predmestju v Južnoafriški republiki, opozoriti na politično sporočilo krščanstva. S portretiranjem Jezusa kot belega, modrookega in svetlolasega – četudi nihče ne ve, kako je prerok v resnici izgledal – so Evropejci zameglili ključno sporočilo krščanstva. To je, da verski nauki veljajo za ljudi vseh ras.
Prepir Marije in angelov
Poleg Jezusa, ki je portretiran kot revolucionar, ki se ga politični samodržci bojijo zaradi razsvetljevanja ljudstva, ki bi utegnilo voditi do splošne revolucije, je preobrazbo doživela tudi devica Marija. Jezusova mati je v Dornford-Mayevem filmu sicer še vedno devica, a ni prav nič ponižna gospa. Je odločna ženska, ki se je pripravljena skregati celo z angeli. Marija je vir navdiha za Kristusova politična in humanitarna načela. Ima svoje mnenje in je zaradi vztrajanja pri njem pripravljena živeti na robu družbe. Po komentarju vloge, ki jo je namenil Mariji, Mark Dornford-May ni pozabil pripomniti: "Ampak s temi besedami ne bom postal zelo priljubljen."
Žrtvovanje prvega socialista
Mark Dornford-May poudarja, da so evangeliji – zapisi o Jezusovem življenju – predvsem politična besedila. Že davno so jih označili tudi za "prasocializem", saj je v njih Jezus predstavljen kot goreč pridigar splošne enakosti med ljudmi; tako enakosti v posedovanju pravic med pripadniki različnih družbenih slojev kot tudi enakosti med rasami. Ta agitacija pa ga je v že tedaj narodnostno mešani Palestini, ki so jo okupirali Rimljani, v kateri je razlike med prebivalstvom še stopnjevalo sobivanje različnih judovskih šol, stala življenja. Podobno bi se po prepričanju Marka Dornford-Maya Jezusu godilo tudi v sodobni Afriki.
Prve tarče so oboroženi uporniki
Son of Man je globoko zasidran v južnoafriško okolje. Jezus se v filmu rodi v enem od predmestij Cape Towna – zato tudi igralci v filmu govorijo značilno narečje Xhosa, katerega posebnost je tleskanje z jezikom -, za duhovno razsvetljevanje soljudi pa se odloči po srečanju s satanom med tradicionalnim obredom obrezovanja dečkov. Odpravi se na pot po deželi, kjer si privržence išče predvsem med člani oboroženih upornikov. Te skuša prepričati, da je miroljuben upor proti samovoljnim političnim oblastnikom, ki stavi na moč besede, lahko uspešnejši od vojne.
Vstajenje mora biti
Čeprav je Dorndorf-May prepričan, da lahko Jezusovim naukom sledimo, ne da bi verjeli v obstoj Boga, sam v filmu Jezusa ni želel oropati božanske narave. To je pravzaprav potreboval. Vstajenje po smrti na križu je namreč simbol bolj bleščeče prihodnosti celine, na katero so – tako se vsaj zdi – pozabili tudi Združeni narodi in se kar ne more izkopati iz usodne kombinacije bolezni, revščine in političnega nasilja. O koncu je režiser povedal: "Konec je optimističen, a tudi realističen. Junaki morajo prestati hud boj, da lahko postanejo optimistični." Jezusova sposobnost porajanja množičnega ljudskega gibanja opozarja na moč ljudskih množic, da spremenijo razmere, a boj bo težak.
Film napovedujejo kot enega vrhuncev festivala neodvisnih filmov Sundance. Premiera južnoafriške produkcije bo 22. januarja.
Konec je optimističen, a tudi realističen. Junaki morajo prestati hud boj, da lahko postanejo optimistični.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje