Razlogov za to je več. Dokumentarec Street Fight prinaša vpogled v podlo predvolilno kampanjo pred županskimi volitvami v New Jerseyju, ameriška filmska akademija pa običajno namenoma spregleda filme, ki se ukvarjajo z nepomembno krajevno politiko. Ta naj bi bila namreč precej "nejasna" in zato nezanimiva. Z izrazom nejasnost pa skušajo pogosto prikriti dejstvo, da je ameriška krajevna politika pogosto zelo umazana, saj "po naročilu velike politične gospode" pripravlja teren za uspehe slednjih.

V filmu Street Fight spremljamo boj med Sharpom Jamesom, ki je kar 16 let kot župan "obvladoval" dogajanje v New Jerseyju, in izzivalcem Coryjem Bookerjem. James je dodobra izkoristil svojo politično moč in kar mestnim komunalcem naročil, naj z vseh javnih prostorov odstranijo prav vse sledi Bookerjeve politične kampanje. Tega seveda ne bi smel narediti, saj je Booker svoj program oglaševal na prostorih, ki so bili temu namenjeni oziroma kjer to ni bilo prepovedano.

Ah, vsi so isti!
S filmskim portetom političnega boja je Marchall Curry na laž postavil tudi iluzijo, da so demokrati vsaj za odtenek "bolj civilizirani" od republikancev. Oba kandidata za župana sta namreč demokrata in še predstavnika temnopoltih Američanov.

Druga posebnost nominiranca za oskarja za najboljši dokumentarec pa je ta, da je Sreet Fight Curryjev filmski prvenec. Še več, nadobudni režiser je film posnel lastnoročno, posneto gradivo pa je obdelal kar na domačem računalniku, katerega zmogljivost se ne more primerjati z napravami velikih studiev.

Nisem novi Jezus!
Če mislite, da se je Marchall Curry v snemanje političnih "dokumentarcev" vrgel zato, da bi razkrinkal in tako "popravil" pokvarjeno krajevno politiko, se motite. Curry namreč niti malo ne verjame, da bi lahko njegov dokumentarec, pa naj njegovo sporočilo še tako odmeva po svetu, kaj spremenil. Večina ljudi že tako ali tako ve, kakšne "svinje" vodijo njihovo družbo, a kaj ko ne morejo nič storiti zoper to nadlogo.