Če skušaš na primer v Hollywoodu posneti vojni film in potrebuješ floto letal F-22, četico marincev ali letalonosilko ameriške mornarice, je najlažje, če se obrneš na medijsko središče ministrstva za obrambo, kjer ti povedo, ali je dotična "oprema" za dan ali dva snemanja na razpolago. Če se še loviš s scenarijem, ti prav tako lahko priskočijo na pomoč.

"Scenariji, ki jih dobimo v branje, so po navadi samo odraz predstav pisca o tem, kako stvari na ministrstvu za obrambo potekajo," je za revijo Wired povedal Vince Ogilvie, namestnik direktorja tamkajšnjega oddelka za zabavno industrijo. "Mi poskrbimo, da so ministrstvo, njegove funkcije in osebje prikazani čim bolj ustrezno in v dobri luči."

Da Hollywood pri naprezanjih za čim bolj verodostojne filme sodeluje z vladnimi organizacijami, seveda ni novost, Jerry Bruckheimer in studio Paramount sta se, denimo, pri snemanju Top Guna leta 1986 obrnila na Pentagon. Toda trenutno je "ustaljena praksa" pod drobnogledom, najbrž zato, ker so mediji in nekateri kongresniki na glas razmišljali o tem, ali bo vlada s kakšnimi podrobnostmi pomagala studiu Sony, ki je oskarjevki Kathryn Bigelow (Bombna misija) zaupal režijo filma o lovu na Osamo bin Ladna. ("Ustvarjalci filma dobivajo najvišjo stopnjo dostopa do najzaupnejše misije v zgodovini," je takrat zapisala kolumnistka New York Timesa.)

Republikanski kongresnik Peter King je prejšnji mesec v pismu, naslovljenem na ministrstvo za obrambo in Cio, izrazil svoje ogorčenje nad tovrstnimi navezami, češ da je Bigelowova deležna informacij, ki "lahko ogrozijo življenja vseh Američanov". Brano med vrsticami: najbrž je imel pred očmi tudi to, da naj bi film v kinematografe prišel točno mesec prej, preden bodo Američani odločali, ali predsednik Obama dobi še en mandat v Beli hiši. Od tam so medtem že sporočili, da Pentagon ne razkriva nobenih zaupnih informacij, in predlagali, da "bi se King lahko ukvarjal s pomembnejšimi stvarmi, kot so debate o filmih".

Roka roko umije
Dokler v Pentagonu ne vidijo končnega scenarija (piše ga Mark Boal, prav tako z oskarjem nagrajen za Bombno misijo), se po Ogivilovih besedah ne morejo odločiti, ali bodo pri filmu sodelovali ali ne. Ustaljen postopek je tak, da po navadi nekdo z ministrstva prebere scenarij, ga opremi z opombami, katere spremembe bi radi videli, in ga pošlje producentu. Če ta "popravke" dejansko upošteva, vojska ekipi (za plačilo) priskoči na pomoč tako z informacijami kot z osebjem in tehnično opremo. Če kompromisa ne morejo najti, celoten projekt bodisi pade v vodo ali pa ga je treba posneti brez pomoči Pentagona.

Priložnost za vsiljevanje propagande?
"Poskušamo najti srednjo pot," pravi Ogilvile. "Radi bi, da bi prikazi vojske odsevali profesionalizem, povezanost, skupnost in predanost." Kot dobra primera sodelovanja navaja seriji NCIS in NCIS: Los Angeles - obe sicer pogosto pokažeta situacije, v katerih se možje v uniformah vedejo neetično, a so na koncu epizode za to brez izjeme kaznovani. "Radi bi, da bi nam filmi pomagali pri rekrutiranju in zadrževanju osebja."

To pa vendarle ne pojasni, zakaj je ministrstvo s studiem 20th Century Fox posnelo oglas za vojsko na temo filma Možje X ali zakaj so "ljubitelju eksplozij" Michaelu Bayu na pomoč priskočili pri vseh treh delih Transformerjev. Kolumnist Washington posta David Sirota piše, da se zabavna industrija v takih navezah omeji na "sponzorirano vladno propagando".
Ogilvile seveda zatrjuje, da so njihovi nameni povsem nedolžni - seveda bi radi pomagali povečevati javno podporo ameriški vojski, a gre predvsem menda za skrb za pravilen prikaz standardnih procedur, "pa naj gre za vojno misijo v Iraku ali prikaz tega, kako bi se v vesolju spopadli s trinogim Nezemljanom".