Na koncu bomo vsi umrli, zato bi nas moralo potolažiti, ko kdo od protagonistov v grozljivki umre nasilne smrti.

Tako je vsaj prepričan avtor knjige Klub golih pesti Chuck Palahniuk, ki se je poglobil v sporočila, ki jih prinašajo grozljivke, in se spraševal, zakaj večina tako uživa ob njihovem gledanju.Skupno sporočilo žanra je, da morajo žrtve umreti, da preživi družba, zato bi morala biti njihova smrt gledalcem v veselje, saj oni sami preživijo. Poleg tega se ob gledanju naučijo, kaj je treba storiti in česa ne smemo, če hočemo preživeti - žrtve namreč navadno same zakrivijo usodno napako, ki jih stane življenja.

Iz začaranega kroga ni rešitve
Za primer navaja Palahniuk več klasičnih grozljivk od filma Amityville: Hiša groze do Stepfordskih žensk in Kroga. Opredeli jih kot t. i. ciklične grozljivke, v katerih se protagonisti ujamejo v začarani krog dogodkov, iz katerega ne morejo zbežati, reši jih lahko le smrt. Gledalci dogodke, ki protagoniste vodijo v smrt, prepoznajo zelo zgodaj, protagonisti sami pa veliko prepozno, da bi še lahko ušli krempljem smrti.

To pa še ne pomeni, da nekateri vsaj ne poskušajo. Susan Sarandon si v filmu The Hunger prereže vrat, da bi ušla grozni usodi in postala vampirka, a vseeno konča kot kraljica prihodnje generacije vampirjev. Julie Harris v črno-beli različici filma The Haunting z avtom oddrvi iz zaklete graščine, dokler eden od duhov njenega avta ne usmeri v drevo, da nesrečnica umre v avtomobilski nesreči, njeno dušo pa duh odnese v Hill House. Tudi policist, ki v filmu The Wicker Man preiskuje umor, sam postane žrtev prefinjenega procesa, ki je pokončal že prejšnjo žrtev. In Mrs Hutchinson, ki prepozno pride na praznik koruze, umre med kamenjanjem, pri katerem sodelujejo tudi njeni lastni otroci.

Smrt izenači vse
Konec v grozljivkah ni presenečenje, gledalci ga poznajo že, ko se potopijo v sedeže kinodvoran. Zakaj torej toliko ljudi še vedno ljubi grozljivke? Palahniuk v njih najde svojevrstno tolažbo: prej ali slej bomo vsi umrli - protagonisti v grozljivkah pač prej, ne slej. Smrt pa je tudi odrešitev vsakovrstnega trpljenja. In - smrt izenači vse: tako najlepše manekenke kot policiste in ubogo Mrs Hutchinson.

Če se ne naučijo žrtve, se pa vsaj gledalci
Ne gre pa pozabiti na pedagoško funkcijo grozljivk, pa kakor koli neverjetno se to sliši. Če se junaki v grozljivkah nikoli nič ne naučijo, pa se zato naučijo gledalci, pravi Palahniuk. Če se bo kateri od njih kdaj znašel na ladji, ki bo v podpalubju skrivala ogromne zaloge zlatih palic, bo vedel, da mora ladjo zapustiti prej, preden ga zagrabi - in uniči - pohlep. Mogoče bodo dovolj zgodaj spoznali, da je hiša, ki so jo najeli na samotnem otoku, v resnici grozljiva, in jo bodo zapustili prej, preden bodo v njej umrli vsi člani družine in se tako izognili usodi, ki je doletela člane hipijevske komune v filmu Let's Scare Jessica to Death. Žrtve v grozljivkah umrejo, da se iz njihovih smrti gledalci kaj naučijo, sklepa avtor knjige Klub golih pesti, po kateri so posneli tudi akcijsko dramo z Bradom Pittom, Edwardom Nortonom in Heleno Bonham Carter v glavnih vlogah.

Samo ob grozljivkah so gledalci zadovoljni, če je konec nesrečen, saj je taka narava žanra. Dogodki se ne bodo srečno razpletli, junaki bodo trpeli in umirali - in to je konec filma. Samo majhno napako storijo in njihova usoda je zapečatena. Njihova smrt se zato zdi skoraj olajšanje, v katerem najdejo počitek od vsega trpljenja. Pa čeprav zato gledalce včasih muči nočna mora.