Že včeraj smo pisali, da je z zlatim levom za najboljši film 71. festival v Benetkah zapustil Roy Andersson s švedskim nadrealističnim filmom Golob, ki je sedel na veji, razmišljujoč o lastni eksistenci (En duva satt på en gren och funderade på tillvaron).

Naveličan koherentnih zgodb
"Veste, kariero sem začel z realističnim pristopom k pripovedovanju zgodb, ampak po 15 letih sem se tega tako naveličal, da sem poiskal to, čemur pravim abstraktnost," je 71-letni režiser razložil še pred včerajšnjo podelitvijo nagrad. "Temu rečem drobci obstoja, življenja. To so fragmenti nas, živih bitij."

Ko je Anderssonu snemanje klasičnih filmov z "normalnimi" zapleti začelo presedati, je za preživetje - in zato, da je lahko varčeval za eksperimentalno delo - snemal oglase za švedsko televizijo; njihova razpoznavna nota je bil rahlo odbit, morbiden skandinavski humor. Tako je na primer za zavarovalnico posnel celo serijo bizarnih nesreč ("Prej ali slej boste potrebovali zavarovanje"), oglas, v katerem osebje skupaj s pilotoma poskače iz polnega letala ("Zdaj lahko vsak naroči svoje padalo" (= pogoje odpravnine)) ter oglas za kuhinjske pripomočke, v katerem se gospodinja dobesedno posipa s pepelom, ker je drugje kupila dražjo mikrovalovno pečico.

Življenje je komedija s tragičnim koncem
Anderssonovi novejši filmi so prav zaradi tega črnega humorja, ki je naravni podaljšek režiserjevega pogleda na življenje, v Evropi nabrali četico zvestih oboževalcev. "Nihče od nas ne bo dočakal srečnega konca v življenju," je njegova filozofija. "Tragedija bo, roko na srce, ampak vse do tistega trenutka moraš vsaj poskušati biti srečen in preživeti s kančkom smisla ... Življenje je lepo, ampak zaradi konca, ki se mu nihče ne more izogniti, je tudi tragično."

Golob, ki je sedel na veji, razmišljujoč o lastni eksistenci je zadnji del režiserjeve vse prej kot konvencionalne trilogije, ki bo, kot obljublja zdaj, nekoč morda prerasla v tetralogijo. Eden od prvih recenzentov je film (v reviji TimeOut) opisal kot "serijo 37 komičnih vinjet, skečev za Monty Python izpod peresa eksistencialističnega filozofa".

Vse skupaj se začne s tremi kratkimi prizori smrti, ki spomnijo na opus režiserjevega velikega rojaka Ingmarja Bergmana. In čeprav Andersson predhodnika brez zadržkov občuduje, rad pripomni, da mu je manjkalo smisla za humor.

Njemu samemu tega ne bi mogli očitati: v Golobu, ki je sedel na veji tako vidimo moškega, ki umre zaradi naporov pri odpiranju steklenice vina (žena iz kuhinje njegovega padca ne sliši čez zvok mešalnika). Drug možak se sesede na trajektu, osebje pa najbolj skrbi, kaj naj zdaj počnejo z obrokom in pivom, za katera je že plačal.

Vladimir in Estragon za 21. stoletje
Med liki v filmu je tudi par poklapanih trgovskih potnikov, ki skušata prodajati pripomočke za cenene trike, od vampirskih zobovij do plastičnih mask. Stranke jima ne plačujejo in dobavitelj ju terja za denar, onadva pa vztrajata, češ da je zaradi njune robe življenje bolj zabavno.

Če ta opis brezciljne eksistence spominja na Vladimirja in Estragona, protagonista Beckettove antologijske drame Čakajoč na Godota, to ni naključje. "Beckett je bil zame ključen vir navdiha. Referenca je jasna, kajti pri Čakajoč na Godota se mi zdi najbolj fantastično to, da v predstavi na odru tri ure govorijo v nesmislih, a je vse skupaj kljub temu zanimivo. To mi je všeč, ker je najpravilnejši opis človeškega življenja."