Dokazov za to trditev je v zadnjem času v Nemčiji na pretek. »Bum« se je začel s kontroverznim filmom Propad, ki si je "drznil" prikazati človeško, ranljivo Hitlerjevo stran, prejšnji mesec pa je vrhunec dosegel s premiero parodije Moj firer: Najresničnejša resnica o Adolfu Hitlerju, v kateri je Daniel Levy pošteno bril norce iz prvega moža nacistične Nemčije. Na letošnjem Berlinalu sledi naslednje poglavje - premiera filma Die Fälscher (Ponarejevalci), ki bo načel eno manj znanih poglavij nacistične zgodovine.

Ponarejevalci je, kot že naslov nakazuje, zgodba o največjem nemškem ponarejevalskem podvigu vseh časov, ki so ga nacisti "skrili" v bedo koncentracijskega taborišča. Ko je šlo Nemčiji v vojni že pošteno za nohte, so vodilni namreč skovali "briljanten" načrt: zaporniki taborišča Sachsenhausen so morali na skrivaj tiskati cele gore ponarejenih britanskih in ameriških bankovcev, s katerimi so Nemci nameravali spraviti ekonomijo teh dveh držav na kolena.

Hudičeva delavnica
Že sam načrt je bil velikopotezen, a najbolj osupljivo je bilo, kako so se ga lotili. V lesenih lopah znotraj meja taborišča je nekaj jetnikov (šolani tiskarji in tisti, ki so imeli izkušnje s ponarejanjem) živelo v relativnem udobju – na voljo so imeli hrano, postelje in sanitarije, v zameno pa so morali uporabljati svoje znanje. Postali so del skrivne zarote in si reševali glave, medtem ko so njihovi sotrpini še naprej umirali v bedi – delavnice se je kmalu prijel vzdevek "zlata kletka".

Zgodovina se ponavlja
Na idejo za film je režiser Stefan Ruzowitzky prišel ob branju knjige Des Teufels Werkstatt (Hudičeva delavnica) izpod peresa Adolfa Burgerja. V njej se pisatelj posveti izmišljenemu junaku Salomonu Sorowitschu, ki ga je oblikoval po slovitem ponarejevalcu Salomonu Smolianoffu. Ruzowitzky, ki se je nad idejo o filmu navdušil že pred šestimi leti, v zgodbi vidi tudi vzporednice s sedanjostjo: "Vprašanje, ali je prav, da nekdo igra namizni tenis, medtem ko njegove tovariše mučijo do smrti, je enako, kot če bi se danes vprašali, ali je moralno, da nekateri živimo v takem izobilju, preostali svet pa strada."

Adolf Burger je pri projektu sodeloval kot svetovalec scenaristov. "Kar se nam zdi najbolj zanimivo," poudarja, "je, da so lahko sredi taborišča stale kolibe, v katerih so lahko taboriščniki živeli v boljših pogojih kot drugi. Vedeli so za grozote, ki so se dogajale okrog njih, a niso mogli ničesar storiti."

Zaklad na dnu jezera?
Seveda so se vsi ponarejevalci zavedali, da bi jih vsaka namerna sabotaža ali površnost pri delu stala življenja. Vseeno so karseda zavlačevali izpopolnjevanje dolarskega bankovca – tako da se je tiskanje šele dobro začelo, ko so zavezniki vdrli v Sachsenhausen. Tisti, ki so jih vseeno natiskali so, po ugibanjih zgodovinarjev, s 134 milijoni ponarejenimi britanskimi funti, končali na dnu avstrijskega jezera Topliz.

Ana Jurc