Sorodna novica V Pulju slavila Proslava, film, ki pokaže, kako nedolžne korenine imajo lahko zle ideologije

Z veliko areno nagrajeni film Proslava Bruna Ankovića govori o vzponu hrvaškega nacionalističnega gibanja – ustašev in marionetne kraljevine NDH, o katerem smo že poročali. Film je dobil tudi zlate arene za najboljši scenarij, moško vlogo in fotografijo.

Žirija, ki so jo sestavljali Nina Violić, Nina Velnić, Mirta Puhlovski, Goran Marković in Nebojša Slijepčević, je nagradila še Silvestra Kolbasa za režijo dokumentarca Najini otroci in igralko Judito Franković Brdar za vlogo v filmu Sveta družina. Na področju mednarodnih koprodukcij je slavil film Gospodinjstvo za začetnike makedonsko-avstralskega režiserja Gorana Stolevskega, puljska zlata vrata, nagrado občinstva pa je dobil film Sveta družina. Nekatere izmed filmov bomo v prihodnjih mesecih zagotovo videli tudi pri nas.

Film, s katerim si je Silvestar Kolbas prislužil zlato areno za najboljšo režijo, Najini otroci, je intimen dokumentarec, ki ga je Kolbas o svoji družini snemal več kot 20 let – pogosto na veliko nejevoljo ostalih družinskih članov. Gre za družino z včasih zapletenimi medsebojnimi odnosi: z ženo imata hčer Evo, posvojenega sina Anteja, dolgo pa z njimi živi tudi Jakov, Silvestrov sin iz prejšnjega zakona. Predvsem Jakov in Ante imata v odnosu s svojimi starši veliko težav; prvi zato, ker se mu (najbrž upravičeno) dozdeva, da sta njegova mlajša polbrat in polsestra odraščala v boljših razmerah, kot je sam, drugi pa morda še sam ne ve, zakaj – se morda počuti, da ne spada k preostalim, ki jih povezujejo tudi biološke vezi? Silvestar in njegova žena se trudita, kakor vesta in znata, a na otroke vpliva tako njun medsebojni odnos kot odnos vsakega starša do vsakega otroka, ki včasih ni idealen, niti povsem enakovreden. Ob gledanju filma, ki je sestavljen iz kolaža posnetkov, posnetih z različnimi tehnologijami, ki so se zamenjale v zadnjih desetletjih, ne moremo kaj, da se ne bi vprašali, ali je ob manj idiličnih družinskih trenutkih situacijo še poslabšalo samo snemanje dokumentarca. Torej, ali je na družino usodno vplivalo eno izmed osnovnih vprašanj dokumentaristike: ali dokumentarist dogajanje pred kamero spreminja že samo s tem, ker ga snema? Sploh glede na to, da je kamera prisotna tudi med prepiri, v trenutkih žalosti, ganjenosti in tako naprej, in da je Silvestar ves čas razpet med vlogo očeta in moža ter vlogo dokumentarista.

V Pulju so imeli vsak dan na sporedu tudi kritiški dvoboj; vsak dan sta druga dva filmska kritika soočila mnenja o hrvaških filmih na programu. Filmu Najini otroci je kritičarka Diana Nenadić prisodila več kot odlično oceno 5+: "To je to, čemur rečemo avtobiografski dokumentarec. Ne vemo pa, kdo je v središču filma: je to kateri od treh otrok ali oče ali mama – vsak ima drugačne metode in poglede na vzgojo, na družinsko življenje. Film je tudi meta-dokumentarec, ker se mora družina ves čas bojevati z režiserjem, svojim možem ali očetom, saj niso še razjasnili tega, kar je pravzaprav bistveno načelo dokumentarizma: informirano soglasje. Še vedno se odločajo, ali naj bi film snemali ali ne, in to pravzaprav počnejo ves čas, vsakič, ko se zavejo kamere, jim začne iti na živce. Film ne pripoveduje samo o zelo pestrem družinskem dogajanju, z raznovrstnimi posnetki, z nenavadnimi, nepričakovanimi kadri. Gre tudi za ganljivo pripoved, saj se je v podobnih situacijah znašel že vsakdo izmed nas. Ob gledanju se zavemo, da ne obstajajo popolna družina, popoln zakon, popolni otroci. S tem, ko to priznamo, pa tudi gledalci nekako posvojimo Najine otroke in zgodbo družine sprejmemo kot legitimno."

Drugi film, hrvaška manjšinska koprodukcija, je srbska črna komedija s privlačnim naslovom Delavski razred gre v pekel, ki jo režijsko in scenaristično podpisuje Mladen Đorđević; poznamo ga denimo po filmu Življenja in smrt porno bande. V majhnem srbskem mestecu zaprejo tovarno, ki je nekoč zaposlovala skoraj vse prebivalce, ki tako postanejo brezposelni. Še huje je, ker je pred nekaj leti veliko delavk in delavcev umrlo v požaru v tovarni, in ker je zaprtje povezano s sumljivimi postopki privatizacije. Protesti delavcev ne obrodijo sadov, lokalna oligarhija je enostavno premočna … potem pa v mestece, med razočarane in obupane delavce, pride skrivnosten in karizmatičen moški v podobi Leona Lučeva. Mija, kot je ime njegovemu liku, njihovo zanimanje najprej pritegne z vedeževanjem iz kart za tarot in raznih usedlin, kmalu pa preide na klicanje duhov, pri čemer so krajani, ki še vedno žalujejo za sorodniki in prijatelji, ki so umrli v požaru, hitro pripravljeni sodelovati. Ne mine dolgo, preden Mija začne s satanističnimi obredi – in krajane zatekanje v nadnaravno, magijo in satanizem nazadnje pripravi do tega, da z lokalnimi poslovneži sumljivega porekla, ki imajo na vesti še vse kaj drugega kot tovarno in njene zaposlene, obračunajo po svoje. Režiser Đorđević je povedal: "Mislim, da je najmračnejša stvar v današnji družbi neenakost, ki je zelo skrb vzbujajoča; obstoj oligarhov, elit, ki so obogatele z vojno v devetdesetih, in so povezane tudi s službo državne varnosti. Strah, ki mi ga vzbuja takšno stanje, je tisto, kar poskušam v filmih na razne načine izraziti. Sicer pa se s konfliktom z oligarhijo ukvarjam v vseh svojih filmih. Privlačijo me ljudje z margine, roba družbe, mislim, da jih je vse več. Ti outsiderji so žrtve pošastne oligarhije, ki je nastala z ropanjem in poznejšim parazitiranjem."

Skokovit vzpon umetne inteligence v zadnjem času navdihuje tudi filmske ustvarjalce. Mnogi – od prevajalcev do računovodij, grafičnih oblikovalcev, tovarniških delavcev, pa tudi novinarjev, učiteljev in psihologov – se sprašujejo, ali bodo njihova delovna mesta v naslednjih desetletjih med tistimi, ki jih bo umetna inteligenca povsem nadomestila, in španski filmski ustvarjalec Simón Casal si je zamislil Španijo bližnje prihodnosti, v kateri ta začne nadomeščati celo sodnike. V filmu Umetna pravica, ki so ga v Puli prikazali v sklopu s šaljivim naslovom Širši Jadran, na podlagi analize tona in barve glasu, obrazne mimike, drže in podobnega umetna inteligenca poda mnenje, ali je pričevanje obtoženca pristno ali ne in predlaga primerno kazen; skoraj v vseh primerih se, kot vidimo v filmu, odloči pravilno. Končna odločitev je še vedno prepuščena človeškemu sodniku ali sodnici, a država se znajde pred zgodovinskim referendumom, ko naj bi sodba umetne inteligence postala zavezujoča.

Carmen Costa je spoštovana sodnica, ki jo pred referendumom povabijo k preizkušanju novega sodnega postopka. Sprva kaže, da so argumenti zagovornikov na mestu: umetna inteligenca v vseh primerih poda enako sodbo, kot jo sama, le, da to stori neprimerljivo hitreje; prav tako naj ne bi imela nezavednih predsodkov, kot jih imamo lahko ljudje. V državi, ki jo – kot še marsikje – pestijo sodne zamude in zastaranja primerov, se to zdi kot idealna rešitev.

Čeprav je naša kolektivna domišljija, sploh v zadnjem času, polna distopičnih vizij o inteligentnih robotih, ki zavladajo svetu in si podjarmijo ljudi, film Umetna pravica pokaže, da tehnologija sama po sebi ni nevarna – nevarni so interesi posameznikov in kapitala, ki jo oblikujejo in nadzirajo. Gre za še en španski triler o sodobni družbi, politiki in korupciji, ki svoje občinstvo – podobno, kot denimo Kraljestvo Rodriga Sorogóyena pred nekaj leti – popolnoma posrka.

Iz oddaje Gremo v kino.