Projekcijo otroške filmske klasike so pripravili v Slovenski kinoteki. Pravzaprav je film tudi del retrospektive filmov, za katere je scenografijo oblikoval scenograf Niko Matul. Scenografu bodo namreč prihodnji teden namenili razstavo v Galeriji Jakopič (na ogled bo od 14. maja do 1. septembra).
Jože Gale (1913-2004) je prvi film Kekec posnel leta 1951 in leto pozneje zanj na beneškem filmskem festivalu prejel prvo nagrado v sekciji mladinskih filmov. Leta 1963 je zgodbo Josipa Vandota o priljubljenem junaku gorskega sveta nadaljeval s filmom Srečno, Kekec, s Kekčevimi ukanami pa trilogijo sklenil pet let pozneje.
Jože Gale se je povečal tudi publicistiki in pisanju scenarijev, med njegove zadnje režijske projekte pa sodita filma Ljubezen nam je vsem v pogubo, ki je nastal na podlagi istoimenske televizijske nadaljevanke, ter Pustota, posneta v osemdesetih letih. Leta 2002 mu je Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev podelilo nagrado Metoda Badjure.
Prvi koraki so bili gledališki
Rodil se je v Grosupljem, izobraževal pa na praškem državnem konservatoriju, kjer je leta 1938 diplomiral iz gledališke režije. Svoj prvi angažma v Sloveniji je dobil v SNG-ju Drama Ljubljana, v letih 1943-45 je bil član SNG-ja na osvobojenem ozemlju, nato pa je nadaljeval sodelovanje s SNG-jem Drama Ljubljana. Leta 1947 se je izpopolnjeval v filmskih studiih v Barrandovu v tedanji Češkoslovaški, nato pa do leta 1952 kot režiser sodeloval s Triglav filmom.
V gledališču je na oder postavil dela avtorjev, kot so Giraudoux, Brecht in Sartre. V Mestnem gledališču Ljubljanskem je med letoma 1952 in 1966 režiral več kot 50 predstav, sicer pa poučeval tudi na ljubljanskem AGRFT-ju. Njegov prvi filmski projekt je povezan prav z gledališčem - dokumentarni film Trideset let slovenske Drame, ki ga je posnel leta 1949.
Družinski dnevnik kot simbol odtujenosti
Kmalu je sledil Kekec, zatem pa skoraj desetletje ni snemal v Sloveniji. To je bilo namreč obdobje, ko je v Bosni in Hercegovini posnel filma Tuja domovina in Vrnil se bom – oba spremlja letnica 1957. Leta 1961 je nato doma posnel Družinski dnevnik, zgodbo o otrocih, ki so prepuščeni sami sebi, nekakšni sodobni samorastniki, edini stik z družino pa jim predstavlja družinski dnevnik - simbol odtujenosti.
Projekcija Kekčevih ukan, v katerih med drugim vidimo še eno legendo slovenskega filma - Poldeta Bibiča v vlogi strašnega Bedanca, bodo tako v poklon Galetu in Matulu še enkrat popeljala v idilični gorski svet, kjer veljata pogum in skrb za naravo.