Po osamosvojitvi sta se oba, Kino Mojca, ki je bila nekoč edina otroška kinodvorana v Ljubljani, in Kino Triglav, ena prvih v mestu, znašla v denacionalizacijskem postopku. Večletni lastniški kaos je povzročil, da stavb ni nihče obnavljal, a tudi razrešeno lastništvo najverjetneje ne bi prineslo obnove in obuditve kinodvoran.

Zgodovina otroškega kina Mojca sega v leto 1975, ko je nadomestil nekdanji Kino Sava, program pa zasnoval predvsem na predvajanju otroških in mladinskih filmov. Marsikateri Ljubljančan je prav tam prvič videl Kekca, Srečo na vrvici, tudi animirani film Guliverjeva potovanja ali pa Zvezdico zaspanko.

Leta obetavne otroške kinoprihodnosti
V prvih letih delovanja je bil obisk v kinu dober. "Dvorana se je letos dokončno preverila in uveljavila, o čemer nas nedvomno prepričujejo številke dnevnega obiska. Tako smemo z zaupanjem gledati v otroško kinoprihodnost," je leta 1977 o kinu pisal časopis Javna tribuna. Kino je delil podobno usodo s številnimi drugimi dvoranami, ki so se z razširitvijo videa in pojavom satelitske televizije vse bolj praznile. Vrata je Kino Mojca zaprl leta 2011.

V kolesju denacionalizacijskih postopkov
Po navedbah ljubljanske občine je lastnik parcele in nepremičnine - kinodvorane na Medvedovi ulici v Šiški podjetje Ljubljanski kinematografi. Podjetje se je znašlo v postopku prisilne poravnave in nima dosegljivega stika ali odprtega računa.

Dedič nekdanjih lastnikov Kina Mojca Andrej Levstik pa pravi, da je lastništvo kina v denacionalizacijskem postopku. Na eni izmed stopenj je bila izdana odločba, s katero bi mu kino vrnili, a ta zaradi pritožbenih postopkov po njegovih navedbah še ni pravnomočna.

Leta 2001 je predvajanje filmov dokončno končal tudi Kino Triglav, katerega začetki segajo še v predvojna leta. Tedaj je živel pod upravo Mladinskega doma Kodeljevo, nato pa je deloval pod gospodarsko organizacijo Kina Triglav. V sedemdesetih letih se je priključil osrednjemu kinematografskemu podjetju.

Prvi z Iskrinimi projektorji
Filme so vrteli na domačih kinoprojektorjih kranjske tovarne Iskra, v poznejših letih pa je bil najbolj obiskan kinematograf ljubljanskega primestja. Vrhunec je kino dosegel leta 1958, ko si je filmske predstave v njegovi dvorani ogledalo 37.000 ljudi. Med temi so prevladovali predvsem mladi. Zatem je število obiskovalcev postopoma upadlo.

V načrtu ureditev prostora za vzgojno-izobraževalne namene
Kot pojasnjujejo na MOL-u, so po osamosvojitvi kino vrnili Salezijanskemu domu Kodeljevo. Salezijanci ga ne morejo upravljati, saj vsi pravni postopki denacionalizacije še niso končani in se vlečejo že več let, je povedal ravnatelj skupnosti Ljubljana - Kodeljevo Franc Maršič. Kot je dejal, bi si salezijanci želeli objekt kina obnoviti in vključiti v dom kot celoto ter ga uporabljati za vzgojno-izobraževalne namene, tudi za glasbeno šolo. Pred leti je na propadanje kina opozorila skupina protestnikov, ki so v okviru pete vseslovenske ljudske vstaje zasedli prazne prostore kinodvorane.