Oglas
Na posebni projekciji v Kinodvoru so zavrteli sedem Pogačnikovih filmov, ki sta jih skupaj izbrala Pogačnik sam in Društvo. Predstavili so kratke filme Na stranskem tiru, Sledim soncu, Jutrišnje Delo, Ko sem majhen bil, sem bil zdrav vesel, Cukrarna, Sarabanda za 17. regiment in Edvard Kocbek (Skica za portret). 73-letni režiser in scenarist je režiral približno 60 filmov, od tega tri celovečerne filme: Grajski biki, Naš človek in Kavarna Astoria. Pogačnik je tudi letošnji dobitnik nagrade Metoda Badjura, ki mu jo bodo izročili 1. decembra ob začetku Festivala slovenskega filma.
Odsev s senčne strani uliceV svojih filmih se je Pogačnik najpogosteje ukvarjal s socialnimi temami. Na njegovo ustvarjanje so močan vtis naredili prijatelji s "senčne strani ulice", ki so mu velikokrat zaupali svoje male stiske in radosti. A režiser in scenarist jih ni zlorabljal, ampak je v filmih izražal sočutje s "ponižanimi in razžaljenimi". Film pa mu je vedno ostal nora skušnjava, ki se ji ni mogoče upreti, dokumentarni film pa nepotešeno sikanje samega sebe.
Vitrina je polna ...
Za svoje ustvarjanje je ob Badjurovi nagradi prejel še okoli 40 nagrad. Med njimi so zlata arena puljskega festivala, srebrna mimoza (oba za režijo), berlinski srebrni medved, beneški srebrni lev, nagrada Prešernove sklada, nagrada vstajenje slovenskega naroda, posebna nagrade Cortine d'Ampezzo, beograjski grand prix in beograjska velika zlata medalja.
Krivice sezonskih delavcev
Film Na stranskem tiru se osredotoča na sezonske delavce, ki v Sloveniji gradijo moderne stanovanjske stolpnice in sodobne ceste, medtem ko sami stanujejo v težkih razmerah v tesnih barakah in vagonih. Posnel ga je leta 1964, osem let kasneje pa je nastal Sledim soncu, za katerega se je podal v Planico in spremljal prvo svetovno prvenstvo v smučarskih skokih.
Navdih pri projadalcu časopisov
Za Jutrišnje Delo je navdih našel pri majhnem prodajalcu časopisov, ki mu je bil za izhodišče razmišjanja o medijih. Ostro ga je zadel kontrast med prodorno impresivnostjo slik v tisku in brezbrižnostjo, s katero bralci - in prodajalci novic - te podobe sprejemamo. Iz leta 1969 je film Ko sem majhen bil, sem bil zdrav vesel, v katerem Pogačnik spremlja življenje duševnih bolnikov. Ti rišejo, da bi se z barvami odkrila njihova podzavest, črte na papirju pa je spremljala tudi režiserjeva kamera.
Pogled v Cukrarno
Pogačnik je odškrnil tudi vrata Cukrarne, v kateri sta svoje čase živela Murn in Kette, znamenita zgradba pa je bila tudi kasneje še dolga leta azil za ljudi vseh vrst, poklicev in starosti. Režiser jo je videl predvsem kot majhno galerijo človeških usod. Še eno zbirališče človeških usod pa je našel Pri zlati kapljici. V gostilni v Mokronogu so se tudi leta 1976, ko je film nastal, zbirali veterani iz prve svetovne vojne in se spominjali mladosti. Nekateri od njih so na srečanje prišli zadnjič.
Kocbekova zadnja pot
"Najnovejši" v izbrani seriji - iz leta 1984 - pa je film Edvard Kocbek (Skica za portret), v katerem je Pogačnik ujel zadnje poglavje Kocbekovega tuzemskega bivanja - njegov pogreb. Ta je avtorju služil le kot okvir za razmišljanje o znanem slovenskem književniku.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje