Odločitev, posneti še en film o "Hannibalu kanibalu", najslovitejšem (filmskem) psihopatu vseh časov, je skoraj gotovo brezsramen lov na gotov zaslužek - že iz gole nostalgije po briljantni igri Anthonyja Hopkinsa se bodo v kino odpravile trume ljudi, pa čeprav se bodo tokrat namesto sivolasega Hopkinsa bale mladega francoskega igralca Gasparda Ulliela. Hannibal Rising, ki je nastal pod taktirko režiserja Petra Webbra, je namreč predzgodba – filmska razlaga okolja, genske zasnove in drugih okoliščin, ki so iz nadpovprečno inteligentnega Lecterja naredili serijskega morilca.

Tudi tokrat je scenarij za film napisal avtor romana, s katerim se je vse začelo (Ko jagenjčki obmolknejo), Thomas Harris. No, na ameriške kritike to ni napravilo vtisa: Kurt Loder je tako na primer zapisal, da je zaplet tako dolgočasen, "da si človek želi, da bi se "oglasil" starejši Hannibal in vse skupaj malo poživil".

Nekatere skrivnosti bi morale to ostati ...
Seveda je bila napaka najbrž že v sami ideji, posneti film o Lecterjevi genezi: nenazadnje je (proti)junak v filmu Ko jagenjčki obmolknejo, ki je pred 16 leti postal neznanska uspešnica, detektivki Clarice Sterling prav lepo razložil: "Nič se mi ni zgodilo. Jaz sem se zgodil."

Seveda je vsega krivo težavno otroštvo
Dogajanje se začne leta 1944, ko se stara graščina Lecter v Litvi znajde v vihri nacističnih bombnih napadov. Starši mladega aristokrata Hannibala so ubiti, dečka in njegovo sestrico Mišo pa ugrabi pobesnela tolpa vojnih plenilcev s psihopatskim Grutasom (Rhys Ifans) na čelu. Mraz je in roparji so lačni. Zelo lačni. V napadu sprevrženega navdiha odvlečejo malo Mišo v sosednjo sobo in kmalu je juha na mizi (ta travmatični dogodek je bil celo omenjen v prejšnjem filmu iz serije Hannibal).

Živahna vdova
Hannibal uspe tolpi nekako pobegniti in osem let kasneje se znajde v ruski sirotišnici (tu v njegove čevlje že stopi Gaspard Ulliel). Počasi se napoti proti Franciji, kjer živi njegov stric. Izkaže se, da je ta umrl, a preživela je živahna vdova, Lady Murasaki (Gong Li), ki fanta z veseljem vzame pod streho, ga izuri v borilnih veščinah in ga za nameček skuša še zapeljati. Hannibala pa obseda seveda le misel na maščevanje in enega za drugim izsledi in razmesari svoje stare sovražnike.

Naj končamo s še enim odlomkom rušilne ktitike Kurta Loderja: "Nekaj dialogov v filmu je tako klišejskih, da sem posumil, da je vsaj Ifans v sodelovanje privolil za šalo. Težko si predstavljam, da bi mit Hannibala Lecterja lahko preživel takšen katastrofalni izdelek, vsekakor pa ne brez vrnitve Anthonyja Hopkinsa."

A. J.