Najnovejši film Clinta Eastwooda, težko pričakovana biografija J. Edgarja Hooverja z Leonardom DiCapriom v naslovni vlogi, ki v ameriške kinematografe prihaja v sredo, je v zadnjih dneh v Los Angelesu doživel nekaj medijskih premier. Uradna premiera - J. Edgar je bil osrednja atrakcija otvoritvenega večera festivala AFI Fest - je bila že v četrtek, naslednji dan pa je projekcijo in nato tiskovno konferenco gostil še losangeleški muzej umetnosti, LACMA.

Klasičen primerek žanra
J. Edgar je klasična biografska drama, pišejo tisti, ki so ga že videli, "velikopotezna, staromodna in malce štorasta". Priznavajo ji dostojen gravitas ter ugotavljajo, da se Leonardo DiCaprio nominaciji za oskarja skoraj ne more izogniti - obenem pa je film v komercialnem pogledu še vedno loterija. Ni namreč zelo verjetno, da bo zanimal mlade obiskovalce, obenem pa menda ni čisto samoumeven kandidat za oskarjevsko nominacijo za najboljši film.

Na petkovi projekciji v LACMI je občinstvo film nagradilo s stoječimi ovacijami. Sam Eastwood na sledeči okrogli mizi, kot je v njegovi navadi, svojega dela ni mistificiral. "V času, ko sem odraščal, je bil J. Edgar Hoover "glavni policaj" - zdelo se mi je pač, da bi to znalo biti zanimivo," je povedal o razlogih za izbiro tematike. Podobno nezakomplicirano je bilo izbiranje glavnega igralca: "Leo me je poklical in rekel, da bi rad igral "tega tipa," in meni se je to zdelo super. Studio vsekakor ni imel nobenih pritožb."

"Hooverje" pozna tudi Amerika po 9/11
Eastwood in Dustin Lance Black (Milk), ki je za film napisal scenarij, sta našla vzporednice med protiboljševiško norijo v letih 1919/20, ki se je za Hooverja spremenila v dosmrtno preganjavico pred komunizmom, in tlačljivim vzdušjem v ZDA po tragičnem 11. septembru. "Prepričan sem, da tudi danes po svetu hodijo razni Hooverji," pravi Black. "Če določen položaj ne nagovarja današnjega časa, filma nima smisla posneti."

Ko se je DiCaprio spopadel s svojim likom, je v njem našel "celo paleto ekscentričnosti": Hoover je do svojega 40. leta živel z materjo, s silnimi napori je premagal jecljanje, obseden je bil s čistočo in nikoli se ni poročil ali imel resnega razmerja - razen s svojim pomočnikom Clydom Tolsonom (v filmu ga igra Armie Hammer), in to je bilo morda (ali pa tudi ne) spolne narave.

Etični zadržki ali polovičarstvo?
Eastwoodov film se nekaterih elementov od zgoraj naštetih le bežno dotakne, druge pa postavi pod drobnogled; zelo je denimo v ospredju Hooverjeva obsedenost s slavo in izkoriščanje občil, ki naj bi ga prikazali kot ultimativnega junaka, vprašanje, ali sta bila s Tolsonom ljubimca, pa bolj ali manj preskoči. "Zgodba gre onkraj tega, ali sta svojo vez prenesla tudi na telesno raven," je prepričan DiCaprio. "Pravzaprav se nas niti ne tiče, kaj se je dogajalo za zaprtimi vrati."

Težava s tako načelno držo je sicer v tem, piše Reutersov recenzent, da film na več mestih počne ravno to: špekulira o dogajanju za zaprtimi vrati, pa naj bo to med Hooverjem in njegovo materjo (Judi Dench), med Hooverjem in njegovo asistentko (Naomi Watts) in tako dalje. "Na koncu izpade, kot da so se ustrašili pokukati samo za ena prav določena vrata."

Po premieri so bili odzivi na film menda mešani, vse od "Ničesar ne vem o tem poglavju zgodovine, pa me je zgodba vseeno fascinirala!" pa do mnenja, da je Eastwood zgrešil terno zaradi preveč programsko napisanega scenarija, v katerem Hoover prek anekdot pove svojo življenjsko zgodbo več kandidatom za svojega pisatelja v senci (ang. ghost writer).

Otovorjeni s težo let
Ena od najpogostejših tem pogovorov po ogledu filma je menda maska, s katero sta DiCaprio in Hammer velik del filma umetno postarana. Še posebej na Hammerju je vsa ta protetika na trenutke menda moteča. Tudi za igralce same samo sedenje v maski po pet in šest ur pred vsakim snemanjem ni bilo največja težava. "To je neverjetno klavstrofobična izkušnja," priznava DiCaprio. "Vsa ta kamuflaža te kot igralca oleseni, zato se moraš pod njo nekako animirati."

Pa zakaj jih ne bi postarali računalniško?
Za ves ta mukotrpni postopek je imel Arnie Hammer, ki se ga verjetno spomnimo kot "dvojčkov" Winklevoss iz lanskega Socialnega omrežja, še manj potrpljenja kot DiCaprio. Če je David Fincher lahko preobrazbo dosegel z računalniško animacijo ter njegovo glavo presadil na drugo telo, zakaj ne bi mogel take "bližnjice" ubrati še Eastwood? "Kateri koli drug režiser bi posegel po posebnih učinkov. Clint je edini, ki jo lahko 'odnese' s staromodnim procesom, in pravzaprav se je bilo super prepustiti temu procesu."