Eastwood, ki je v več kot petdesetletni karieri nabral neverjetnih 109 filmskih nagrad (med drugim štiri oskarje, pet zlatih palm in dva zlata globusa), se je v kolektivno zavest vtisnil kot "mitsko-heroični odrešeniški lik", kakršnega filmski svet ni videl vse od Johna Wayna dalje (je nedavno zapisal britanski filmski kritik David Denby). V zgodovino se bo najbrž zapisal v prvi vrsti kot poosebitev odtujenega, moralno dvoumnega, nasilnega protagonista, kakršne je na svoj zadržani način igral predvsem v vesternih Sergia Leoneja in policijskih trilerjih Dona Siegla. Vseeno pa je vtis, da je Eastwood predvsem igralec, ki je v zrelih letih začel še "malo režirati", zgrešen: mož je v življenju posnel 32 filmov, kar je več kot denimo George Lucas ali Steven Spielberg (je pa res, da jih je deset od tega izšlo v zadnjem desetletju).

Clint, ki so ga v porodnišnici klicali Samson, ker je bil tako velik dojenček, je odraščal v Piedmontu v Kaliforniji. Ker je njegov oče v času velike depresije nenehno iskal in izgubljal službe, se je družina veliko selila (Eastwoodov biograf Richard Schickel je zapisal, da je prav to nomadsko zgodnje življenje razlog, zakaj se v svojih filmih pogosto na začetku pojavi od nikoder in na koncu izgine neznano kam).

Po srednji šoli je opravljal ralična dela; med drugim je bil tudi reševalec iz vode, kar mu je pozneje neznansko koristilo: ko so ga vpoklicali v vojsko, je korejsko vojno preživel ob bazenu v Carmelu kot učitelj plavanja.

Na predlog prijateljev je začel hoditi na igralski tečaj in leta 1954 ga je opazil predstavnik studia Universal. Najeli so ga kot pogodbenega igralca (za 75 dolarjev na teden) in sledilo je nekaj let stranskih vlog v pozabljenih projektih (denimo v znanstvenofantastičnih filmih Revenge of the Creature (1955) in Tarantula (1955). Uspeh je prišel leta 1958, in sicer z vlogo v eni izmed takrat številnih nadaljevank vesternov, Rawhide. Ko se je tega po osmih sezonah počasi naveličal, je dobil novo priložnost v podobi (takrat še drugorazrednega) režiserja Sergia Leoneja, moža, ki je sklenil vestern kot žanr vrniti nazaj h koreninam in ga rešiti kalupa moralizirajoče bitke med dobrim in zlom, v katerega je bil po njegovem mnenju ujet. Vlogo "moža brez imena", ki je zaznamovala Eastwoodovo kariero, sta pred njim zavrnila James Coburn in Charles Bronson. In rodili so se legendarni "špageti vesterni" A Fistful Of Dollars (1964, priredba samurajske klasike Akire Kurosawe Yojimbo), For a Few Dollars More (1965) in The Good, the Bad and the Ugly (1966).

Njegov naslednji večji podvig - potem ko je režiral svoj prvi film (Play Misty For Me, 1971) - je bila serija filmov o vzkipljivem policistu iz San Francisca, Harryju Callahanu. Franšiza Dirty Harry je bila velikanska uspešnica; v sedemnajstih letih nam je dala pet filmov: Dirty Harry (1971), Magnum Force (1973), The Enforcer (1976), Sudden Impact (1983) in The Dead Pool (1988).

Eastwood se je nato posvetil režiji: kritiki so bili navdušeni nad njegovim biografskim portretom Charlieja Parkerja (Bird, 1988), vestern Unforgiven (Neoproščeno, 1992) pa je dobil oskarja za najboljši film. Pred kamero in za njo je stal tudi v filmih A Perfect World (1993), The Bridges of Madison County (Najini mostovi, 1994), Absolute Power (1997) in trilerju True Crime (1999); pri Midnight in the Garden of Good and Evil (1997) se je zadovojil z režiserskim stolčkom, podobno kot pri psihološki, temačni drami Mystic River, v kateri je vloge prijateljev iz otroštva, ki jih povezuje brutalen umor iz preteklosti, razdelil med Tima Robbinsa, Seana Penna in Kevina Bacona.

Tako oskarja kot zlati globus za režijo je Eastwoodu prinesla drama Million Dollar Baby (Punčka za milijon dolarjev, 2005), v kateri je Hillary Swank igrala trmasto boksarko, Eastwood pa njenega ostarelega trenerja. Istega leta ga je igralski ceh ovenčal z nagrado za življenjsko delo.

Leta 2006 se je veteran lotil monumentalnega projekta: isti zgodovinski dogodek prikazati z dveh različnih perspektiv, rodila sta se Flags of Our Fathers (Zastave naših očetov) in Letters From Iwo Jima (Pisma z Iwo Jime). Zastave naših očetov so zgodba mladega moža, ki skuša ugotoviti, kakšno vlogo je imel njegov oče pri legendarnem dvigovanju ameriške zastave na Iwo Jimi, "Pisma" pa so po drugi strani pretres čustev japonskih vojakov, ki so bili del te zgodovinske bitke.

Brez pretiranega predaha je sledil zgodovinski triler Changeling (Zamenjan, 2008), v katerem je Angelina Jolie igrala obupano mamo v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ki ji ugrabijo sina, nato pa jo policija, ko ji vrne drugega dečka, razglasi za noro, češ da ne spozna lastnega otroka. Pregled počasi končata predlanski Gran Torino, film, po katerem je Eastwood končal svojo igralsko kariero (in, zanimivo, obenem edini, v katerem je njegov lik padel pod streli), in lanski Invictus, film o tem, kako se je Nelson Mandela s pomočjo ragbija znova združil deželo, ki so jo leta apartheida razklala na dvoje.

V poprodukciji je že naslednji Eastwoodov film, za oktober napovedani Hereafter, "nadnaravni triler o treh povsem različnih ljudi, ki se jih na svojevrsten način dotakne smrt", za leto 2012 pa je že napovedan projekt o J. Edgarju Hooverju.

Samo praznovanja ne!
Kako torej človek, ki so mu namenjene čestitke z vseh vetrov, praznuje? Sploh ne. "Ko enkrat prilezeš v sedemdeseta, se zgodi več stvari," je izjavil v nekem intervjuju decembra lani. "Ena od njih je, da nehaš praznovati rojstne dneve. Svoji ženi sem to prepovedal. 'Prosim, nobenih rojstnodnevnih zadev!' sem ji rekel. Ni mi mi več treba hliniti presenečenja ob odpiranju daril in vzklikati, da sem dobil 'točno to, kar sem hotel'. Ne kupuj mi ničesar, sem ji rekel. Raje bova spila kozarec vina." Mimogrede, Dina Ruiz, njegova druga žena, je od igralca mlajša 35 let; spoznala sta se leta 1996, ko ga je takrat 28-letna televizijska voditeljica intervjuvala.