Moja identiteta je hibrid različnih dejavnikov in različnih okolij, in to lahko samo povzdigujem, pravi 30-letna filmska režiserka in glasbenica Katarina Rešek - Kukla.

Njen kratkometražni film Sestre je nedavno zmagal na največjem festivalu kratkega filma na svetu, v Clermont-Ferrandu, v Franciji, drugo leto ga utegnejo predlagati za nominacijo za oskarja. Ustvarjalci si prizadevajo, da bi ga med poletjem pokazali tudi pred slovenskim občinstvom. Film, dolg 24 minut, govori o sodobnih "virdžinah", pa tudi o spolnem nasilju. Kukla Kesherovich že nekaj časa sodeluje z balkansko megazvezdo Dinom Merlinom. Njegov duet s Senidah Dođi si je v treh mesecih na YouTubu ogledalo več kot deset milijonov ljudi. Spot pa je posnela Kukla Kesherović, ki pri svojem delu režiserskem uporablja elemente bogate slovanske in balkanske dediščine. O vsem tem je študentka ljubljanskega AGRFT-ja in glasbenica spregovorila tudi v oddaji NaGlas!, ki se začenja ob 12.40 na TVS1.

Kaj pomeni Kukla in v katerem jeziku?
Kukla v makedonščini, ruščini, turščini in grščini pomeni lutka, v otroštvu so me vsi v Makedoniji klicali lutka, lutkica, kar je v bistvu kompliment. Všeč mi je bila ta dvojnost, ker je lutka vseeno objekt, s katerim se ti igraš, nekam ga postaviš, ga upravljaš, in so mi dali vzporednico z odnosom do žensk v naši regiji.

Ime pišete v cirilici. Zakaj?

Ime pišem v cirilici, pa tudi v latinici. Fora je, da je tudi cirilica en del moje identitete. Ne samo zato, ker je videti dobro, ampak zato, ker tudi to sestavlja mojo identiteto.

Kako je bilo z mešano vlaško-makedonsko-slovensko identiteto odraščati v Krškem?
V bistvu je bilo veliko sramu pripetega na "jugo" del mojih korenin. Ko sem to nekako presegla konec osnovne šole, ko sem po dolgem času spet obiskala Makedonijo, ko sem videla, da se v bistvu sramujem nečesa, kar je ful lepo, in da dejansko to, kje sem se jaz rodila pa kdo me je rodil, oziroma iz katere države je kdo – to nima na koncu dneva popolnoma nobene zveze z ničimer. Postala sem ponosna na nekatere lepe reči, moja identiteta pa je hibrid različnih dejavnikov, različnih okolij, to lahko samo povzdigujem, sprejmem in grem naprej.

Svoj spot Crne oči ste posneli v Makedoniji, pojete v srbščini, pa tudi v makedonščini in angleščini. Nimate težav z izražanjem čustev v drugih jezikih?
V bistvu je zelo čudno, saj nisem naravni govorec srbščine, ker nimam srbskih korenin, samo moj je oče živel v Srbiji in sem veliko časa kot otrok preživela pri njem. Nekje se je to usidralo vame: kadar govorim o čustvenih stvareh, preidem na srbščino. Ne vem točno, zakaj. Na novem albumu, ki ga pripravljam, bo malo več stvari v makedonščini, slovenščina mi leži samo v nekaterih sodelovanjih z drugimi umetniki.

Etnoelemente Balkana vidimo tudi v najnovejšem hitu Dina Merlina in Sanide; kako je sploh prišlo do sodelovanja? Kako ste estetizirali, polepšali Balkan?
Zgodbo z Dinom Merlinom sem začela že prej, ker delamo na koncertih in celostnem projektu okoli novega albuma. Zdelo se mi je nujno, da se ozremo okoli sebe in vključimo stvari, ki so lokalne in so del kulturne zapuščine, v katero smo rojeni, ker je še vedno preveč sramu okoli tega. Zdelo se mi je najbolj logično, da uporabim derviše zaradi tega, ker zame ta pesem predstavlja neko iskanje boga. Pravo ime Dina je Edin Dervišhalidović. Njegov pradedek je bil derviš, njegova mama je bila islamska svečenica, oziroma duhovnica … Zdelo se mi je logično, da vse te elemente vpletem. Dodala sem tudi nekaj svojega: želela sem balkanske čipke vklopiti in v prizoru, v kateri je Senidah posneta od zgoraj in so okrog nje ljudje s klobuki in čipkami, so v bistvu čipke, ki jih je moja babi nakvačkala za poroke mojega brata, sestre in mojo, naše poroke se žal niso zgodile (smeh) … sem si dejala, izkoristimo to, baba Mena, moja žal pokojna babica iz Makedonije, en del nje zdaj živi v tem spotu.

Poleg glasbe je vaša druga velika strast film. Diplomirali ste režijo na AGRFT-ju. Nedavno ste s filmom Sestre zmagali na največjem festivalu kratkega filma na svetu v Franciji, utegnejo ga celo predlagati za nominicijo za oskarja. Vas je presenetil ta uspeh in o čem govori film?
Ta uspeh me je zelo presenetil, jaz nisem človek, ki veliko da na nagrade ali stvari, ki bi jih izražali v številkah. Veliko več mi pomeni odziv gledalcev in poslušalcev. Žirija mi je dala lep feedback, in sem videla, da je film dejansko naredil tisto, kar sem si želela: res je prišel do ljudi. Film govori o novodobnih "virdžinah", ki sem jih postavila v neko urbano okolje, govori o ženski identiteti na našem območju, in miksu med Slovenci in drugo generacijo priseljencev iz republik nekdanje Jugoslavije, o transrodnosti, govori tudi o nasilju; v bistvu je osebna zgodba vseh nas ustvarjalcev filma.

Kaj pa so "virdžine"?
Fenomen ni posebnost samo na Balkanu, najdemo ga tudi v nekaterih arabskih državah; obstajal pa je predvsem v Črni gori in Albaniji. Zaradi krvnega maščevanja ali pomanjkanja rojenih moških – na Balkanu je zelo cenjen moški, in velika vrednota je, če rodiš sina – ko je zmanjkalo moških, so morale nekatere ženske prevzeti moško identiteto. Nekaterim hčerkam je bila ta vloga dodeljena, dobile so moško ime, začele so se oblačiti po moško, govorile so vse v moškem spolu, velikokrat so tudi izgubile menstruacijo, rasti so jim začele dlake tam, kjer po navadi ženske nismo tako poraščene … Pred nekaj leti je umrla zadnja virdžina. Prebrala sem veliko intervjujev z njimi, in zanimivo je, koliko jih je zavračalo ženskost … Ta pojav sem izbrala zato, ker veliko pove o naši regiji, o naši regiji, Balkanu, ker smo tudi mi del tega, imamo ostanke patriarhata, mogoče niti ne gre za ostanke (smeh) … Gre za veliko kontradikcijo, ki veliko pove o naši družbi: v družbi, ki je najbolj homofobna, transfobna, mačistična, se zgodijo "virdžine". Vprašaš se, ali so tudi "virdžine" transrodne ali ne. Tam, kjer se ljudje rodijo v telesu – kjer vedo, da so se rodili v napačnem telesu – ker čutijo, da so drugega spola, jim po navadi ni dovoljeno živeti resnično svoje identitete, medtem ko so nekatere ženske prisilili v to, ker so se moški med sabo pobili.

V filmu Sestre igra tudi Mia Skrabinac – prva igralka v Sloveniji, ki je javno spregovorila in prijavila spolno nadlegovanje. Zakaj je to pomembno?
To, da je ona prva leta 2021 – že samo to dejstvo govori o tem, da mi mislimo, da živimo v svetu, ki je svoboden, kjer mislimo, da smo spoštovani, spoštovane, medtem ko se zdaj krhajo ostanki zelo nasilno usmerjenega sistema. Cela ekipa je izrazila Mii podporo.

To je zelo pogumno dejanje.
Da, to je težka stvar, vsaka žrtev nekega nasilja to razume in ve, koliko se je težko spoprijeti s tem, kaj šele priti ven ali priti pred kamero in to povedati. Vem, da je to odprlo pot še mnogim žrtvam, ne glede na spol.

Da spregovorijo?
Da spregovorijo in da mogoče začnemo živeti v neki bolj sočutni, bolj spoštljivi družbi.

Sestre so del vašega celovečernega filma Fantasy. Kako gre z njim?
Sestre so samostojni film, a so bile tudi študija za celovečerni film, ki se bo začel tam, kjer se bodo Sestre končale. Te tri sodobne virdžine, sestre, fantovske punce, spoznajo eno, ki to, denimo, postaja oziroma je transrodna oseba v tranziciji, in jih nekako nauči biti ženska. Ne uči jih, kako se šminka, ampak dejansko, da je ženska lahko kdor koli hoče to biti. To je premisa. Zdaj smo v fazi zaključevanja scenarija, iskanju in pridobivanju koproducentov.

Kako je s sredstvi? Boste lahko posneli celovečerni film?
Upam, da se bo dalo, mislim, da so tudi Sestre naredile velik korak in odprle veliko vrat, tudi v tujini, ne samo doma. Upam, da bomo dobili film, ki bo dal veliko tega občinstvu, svetu, je nekaj iskrenega in nekaj pogumnega.

Kdaj si bomo lahko ogledali film Sestre v Sloveniji?
Ekipa filma Sestre veliko si močno prizadeva, da pridemo do javne projekcije, zaradi ukrepov se je malce zapletlo, a si zelo želimo film pokazati na platnu, ker je bil film v osnovi narejen za platno. Želim si pogledati film z občinstvom, kako gledalci dihajo s filmom, prizadevamo si za organizacijo projekcije. To je naša velika želja.