Film je potrdil oskarjevske upe, saj je že zdaj jasno, da bo La La Land eden favoritov vsaj za kipca za najboljšo režijo in fotografijo. Ob tem pa je ta muzikal pokazal tudi podobne slabosti kot Chazellov prejšnji film Ritem norosti (2014), saj bravurozne režije ni nadgradil s prepričljivo zgodbo, obenem pa se (pre)izdatno vrača k recikliranju motivov iz klasičnih muzikalov.

La La Land se začne s spektakularno plesno sekvenco na eni izmed avtocest s čudovitim pogledom na središče Los Angelesa. Ljudje so v avtomobilih ujeti v prometnem zamašku, nakar začnejo vsi hkrati izstopati iz avtomobilov in plesati. Prizor je na prvih projekcijah zaradi izvrstne režije in koreografije izzval spontane aplavze občinstva. Chazelle je na novinarski konferenci priznal, da je navdih dobil v podobnem prizoru iz Fellinijevega filma Osem in pol, a tudi v klasičnem videospotu Everybody Hurts skupine R.E.M. “To si večkrat zaželim v vsakdanjem življenju - da bi v prometnem zamašku preprosto odletel v zrak ali pa zaplesal.”

Od tu naprej se zgodba filma vrti okrog nadobudne igralke Mie (Emma Stone), ki se poskuša v Los Angelesu na avdicijah prebiti med poklicne filmske igralke, a doživlja neuspeh za neuspehom. Na tej poti spozna nesrečnega jazzovskega pianista Sebastiana (Ryan Gosling), ki se spopada s podobnimi težavami, saj delo dobiva zgolj v komercialnih glasbenih zasedbah, ki niso niti blizu veličini jazzovskih mojstrov. Prek njunih usod Chazelle pred gledalce postavi dilemo, ali v soočanju s takšnimi izzivi ostati zvest svojim sanjam ali dati prednost materialni eksistenci.

Oda Los Angelesu
Film je poleg očitnega poklona klasičnim muzikalom tudi ljubezensko pismo Los Angelesu. A kot je povedal režiser, daleč od tega, da bi šlo zgolj za hvalnico mestu sanj. “Sam sem se v Los Angeles preselil pred devetimi leti. Nekaj je na tej osamljenosti, ki te spremlja, ko se preseliš tja in še ne poznaš dosti ljudi. Z drugimi kolegi z vzhodne obale sem se takrat veliko pogovarjal o tem, kaj je tisto, kar na Los Angelesu sovražimo, in kaj je tisto, kar imamo na njem radi. V filmu je bil zato izziv združiti obe plati. V ta namen smo pri ustvarjanju uporabili vse klišeje, zaradi katerih se norčujemo iz tega mesta - iz prometa, groznih zabav, kulture slave, plehkosti - in iz tega napisali ljubezensko pismo, da bi uvideli, kaj lepega se skriva pod to površino. Nekaj poetičnega je na ideji mesta, ki so ga zgradili ljudje z nerealnimi sanjami.”

Mladi (31-letni) režiser je La La Land načrtoval že med snemanjem Ritma norosti in očitno bo glasbeni pristop k njegovim filmom z njim ostal še naprej, saj ga glasba tudi sicer spremlja na vsakem koraku. “Glasbenik sem. Odraščal sem ob igranju glasbe in ta je - hočeš nočeš - vedno z mano pri vsem, česar se lotim. Pri La La Land mi bilo zato zame pomembno to, da smo tudi dialoškim prizorom dali glasbeni pridih. Z Emmo sva enako količino časa posvetila ritmu njenega govora kot njenemu petju.”

Posodobitev muzikala z vrnitvijo h klasikom
Največji izziv filma je bilo vprašanje, kako klasični muzikal kot žanr, ki je ostal daleč v zgodovini, prirediti mlajšemu občinstvu današnjega časa. “Zamisel je že od začetka bila, kako vzeti to čarovnijo staromodnih muzikalov in jo prenesti v zgodbo resničnih ljudi v današnjem času, ko se stvari ne izidejo vedno po načrtih in kjer realnost največkrat ne doseže sanj. Muzikali te sicer vedno naredijo srečnega, a pesem se vedno konča. Tudi v klasičnih muzikalih je vedno nekaj tragičnega pri vrnitvi v realnost vsakdanjega življenja. Prav zato smo filmu poskušali dati čim več realizma. Samo z resničnim ozadjem lahko fantazijski element zares učinkuje.”

Izstopajoča razsežnost filma je zgodba pianista, ki se bori proti komercializaciji jazzovske glasbe in namesto tega zagovarja tradicionalne pristope, ki pa so na robu izumrtja. Bi bilo tudi muzikalom treba dati nekaj sodobnega “elektronskega dotika”, da bi mladi lahko ostali v stiku z njim? Chazelle meni ravno nasprotno. “Razlog, zakaj so stari muzikali še danes brezčasni, leži v njihovi preprostosti - v montaži z malo rezi ter v odkritem odnosu do tega, kdaj se v zgodbi začne petje. Pesmi ne smejo siliti v film, temveč morajo biti čustva tista, ki narekujejo, kdaj se začne pesem. V La La Land nihče ne začne peti, če ni dobrega čustvenega razloga za to. A ko to storiš, je pomembno, da greš v tem do konca. In muzikal je edini žanr, ki ti v tem smislu dovoljuje, da greš povsem do konca.”

Emma Stone: “Mladi so danes preveč cinični”
Ryana Goslinga v Benetke ni bilo, saj je trenutno na snemanju drugega dela filma Iztrebljevalec (Blade Runner) z režiserjem Denisom Villeneuvom. V vsakem primeru pa je bila Emma Stone bolj primerna za odgovarjanje na vprašanja. Zgodba mlade igralke Mie namreč zrcali njeno osebno izkušnjo. “Z Damienom sva se veliko pogovarjala o mojih izkušnjah na avdicijah, ko sem se pri 15 letih preselila v Los Angeles, da bi postala igralka. Imela sem kar nekaj ponižujočih izkušenj. Sama nisem bila nikoli tako hrabra kot Mia, da bi napisala kaj svojega, in to predstavila svetu, vseeno pa se lahko poistovetim z njeno zgodbo.”

Stonova je še posebej poudarila sporočilo, ki ga mladim po svetu pošilja ta film. “Ne vem, ali se spomnite časa, ko se je Conan O’ Brien poslavljal od svoje pogovorne oddaje. Takrat je ob slovesu izjavil, da je pomembno, da se znebimo cinizma, saj gre za najgršo človeško lastnost. V tem, kar je ustvaril Damien, je veliko upanja, lepote in veselja. Za to gre, da si za nekaj prizadevaš, da si nekaj upaš. Zato upam, da bodo mladi prepoznali to sporočilo, saj so danes zapadli v cinizem, v norčevanje iz vsega, v iskanje napak v vsem. Ta film je ravno nasprotje tega. Govori o tem, kako trdo delati, da bi uresničili svoje sanje. Da bi upali, namesto da bi bili cinični.”

La La Land na 73. beneškem festivalu nastopa v tekmovalnem programu, zato lahko upa tudi na kakšno nagrado na končni prireditvi, ki bo 10. septembra. Na slovesnosti ob odprtju so pred projekcijo Chazellovega filma podelili še zlatega leva za življenjsko delo. Letos ga je prejel poljski režiser Jerzy Skolimowski, ki bo retrospektive deležen tudi na letošnjem Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu. Nagrado mu je izročil Jeremy Irons, ki je z režiserjem sodeloval pri filmu Moonlighting (1982).

Iz Benetk
Matic Majcen