Zakaj so stavkajočega študenta Borisa Vuka ob zasedbi Filozofske fakultete odpeljali v Polje, zakaj v obdobju, ko je bila gladovna stavka politično dejanje po drugih delih nekdanje Jugoslavije, te pri nas niso zabeležene, kako je psihiater Janez Rugelj leta 1985 organiziral prvo medijsko odmevno gladovno stavko pri nas, zakaj je gladovna stavka trepčanskih rudarjev na Kosovem leta 1989 lahko sprožila razpad Jugoslavije, s kakšnimi cilji so posamezniki stavkali po letu 2000, ter kako se je končala stavka gradbenih delavcev kočevske Prenove pred nekaj leti. V pripovedi, ki pojasnjuje tudi vlogo medijev in javnosti pri gladovnih stavkah, se zarisujejo posamezne človeške usode – od gandijevsko vztrajnih do tragikomično neresnih.

Začetek v letu 1971
Leta 1971 si je torej Vuk ob zasedbi Filozofske fakultete postavil klopco in napis: Boris Vuk gladuje do konca. Povod za zasedbo je bil, da študentje rešijo dva kolega iz represivne institucije – zapora. Nekaj dni pozneje so Vuka na pobudo kolegov odpeljali v drugo represivno inštitucijo – psihiatrično kliniko Polje, kjer so ga prisilno hranili.

V Sloveniji se kljub množičnosti pojava gladovnih stavk nikoli ni zgodil Bobby Sands. Film razlaga, zakaj v Sloveniji ni zabeleženih gladovnih stavk v obdobju sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja. Dokumentarec pojasnjuje, kaj je pripeljalo do te epidemije gladovnih stavk po letu 1991, zakaj so se mediji nanje odzivali s tako intenzivnostjo in kakšne posledice je ta epidemija imela na razvrednotenje instituta gladovne stavke.

Prva medijsko odmevna gladovna stavka pri nas
Film prikazuje tudi, zakaj je bila leta 1985 uspešna stavka psihiatra Janeza Ruglja, kako je s stavko iz Tinj na avstrijskem Koroškem (po arhivskih navedbah v izogibanje prisilnemu hranjenju, s katerimi so gladovne stavke zatirali pri političnih zapornikih) zaobšel medijsko blokado ter pridobil precejšnjo pozornost javnosti in dosegel preklic prisilne upokojitve pri 56 letih – ter kakšno vlogo ima pri gladovni stavki medijska pozornost.

Film se posveti tudi znameniti gladovni stavki trepčanskih rudarjev v Starem trgu leta 1989 z zahtevo po odstopu ZS Kosova, ki je sprožila razpad nekdanje Jugoslavije. Skozi zgodbo nas popelje reporter Ervin Hladnik Milharčič, ki je tedaj za Mladino poročal s Kosova. Filmska ekipa je obiskala kosovski Stari trg in protagonista trepčanske stavke, nekdanjega rudarja Avdija Uko, ki ga Hladnik Milharčič opiše kot "najboljšega političnega analitika, kar jih je intervjuval".

Med sogovorniki v filmu najdemo še Darka Štrajna, Bojana Leskovarja, Viktorja Blažiča, Dragana Petrovca, Sandro Bašić Hrvatin, Boruta Miklavčiča, Jožeta Kopeiniga, Sama Ruglja, Alija Žerdina, Janeza Stanovnika, Jožefa Školča in druge. Spregovorijo še Boris Vuk, Svetlana Slapšak, Avdi Uka, Dušan Cunjak, Bojan Wakounig, Iztok Ostan in Mevludin Mostarlić, ki so bili v gladovnih protestih tudi sami udeleženi.

Dokumentarec Lačni upora je po Govorečih glavah (2009) in Otroštvu (2010) tretji skupni projekt režiserja Dušana Moravca in scenaristke Marije Zidar. Avtorja trenutno v skupni režiji pripravljata tudi dokumentarni film Tihotapci identitete – kuharji, pisci, ljubimci.

Film, ki je bil posnet v letih 2012 in 2013, se sklene s tedaj aktualnimi ljudskimi protesti v Ljubljani in Mariboru. Prek njih odpira vprašanja, kakšna orodja upora lahko vzamemo v roke danes, ko sta medijska in družbena pozornost za individualne usode ljudi majhni in ko lakota lahko postane množični pojav.