Vse kaže, da letos ne bo "epskega" dvoboja med dvema glavnima favoritoma za "glavnega" oskarja, ki ju iz množice kandidatov v mesecih pred podelitvijo izluščijo mediji. V času, ko nas je lani zaposlovalo predvsem eno samo vprašanje - "Kraljev govor ali Socialno omrežje?" - bodo zato studii poskušali v igro "pririniti" filme, ki jim na prvi pogled človek ne bi pripisal možnosti za oskarja za najboljši film. Kajti čeprav je v tem času precej filmov, ki jih kritiki pretežno hvalijo (The Descendants z Georgeem Clooneyjem, prvi Scorsesejev družinski film, Hugo, ali pa The Artist, drama o zvezdniku nemih filmov, ki mu grozi, da ga bo napredek povozil), pa "varne stave" kalibra Gora Brokeback ni na obzorju - zakaj torej ne bi poskusili?

"Če nočeš zapravljati denarja za oskarjevsko kampanjo, se po navadi izgovarjaš, češ, 'Poglejte, kaki kandidati so letos v igri!'", je za Vulture, popkulturno sekcijo revije New York Magazine, povedal Russell Schwartz, ki je bil vodja trženja za studijo New Line Cinema prav, ko je ta imel aduta v obliki Gospodarja prstanov. "Trenutno pa to ne gre: svojim strankam ne moreš z mirno vestjo reči, da ni nobene možnosti, da bi bil njihov film nominiran." Posledica je, da se v boj spuščajo tudi filmi, ki bi bili sicer zadovoljni že z goro zasluženega denarja, na primer zadnji del sage o Harryju Potterju ali pa Vzpon planeta opic.

Oskarji 2012 najverjetneje ne bodo minili v znamenju preboj naslednjega velikega "indie" hita: ker so v zadnjem času ukinili celo vrsto manjših pododdelkov velikih studiev, jih posnamejo precej manj, pa tudi med temi letos ni kandidata, kakršna je bila predlani Bombna misija.

Na prvi tir tako prihaja precej pisana druščina (spomnimo le, da bo letos "nekje med pet in deset nominirancev", kolikor bo pač Akademija odločila, da je zaslužnih.). Za petami že omenjene črno-bele drame The Artist je na primer še eno poglavje zgodovine: The Help (režija: Tate Taylor) je zgodba o tem, kako so v šestdesetih, času gibanja za državljanske pravice, v Ameriki živele temnopolte hišne pomočnice bogatih (belih) družin.

Pravica za Andyja Serkisa?
Konglomerat Fox gre v boj seveda z družinsko dramo o izgubi ljubljene osebe The Descendants, obenem pa upajo še na nominacijo za Vzpon Planeta opic. (Hollywood Reporter poroča, da skušajo "izboriti" nominacijo za najboljšo stransko vlogo za Andyja Serkisa, pa čeprav v filmu seveda nikoli ne vidimo njegovega obraza. Toda če se spomnimo, kako užaljen je bil menda James Cameron, ko je Akademija v njegovem spektaklu Avatar povsem spregledala igro protagonistov, tudi v gorilo zakamufliranemu Serkisu morda ne kaže najbolje. Pravzaprav se je vprašanje, koliko igralca mora biti na platnu, da je to res on in ne računalniška animacija, prvič pojavilo prav s Serkisom oz. z njegovo vlogo Golluma v Gospodarju prstanov.)

Njegovo Veličanstvo J. J. Abrams
Studio Warner ne stavi le na nominacijo za Soderberghovo Kužno nevarnost, pač pa bi radi, da bi Akademija resno razmislila tudi o drugem delu Harryja Potterja in svetinj smrti. "In nato je tu seveda še Super 8," za Vulture komentira neimenovani vir iz industrije. "Skoraj ni stvari, ki je Paramount ne bi naredil za J.J. Abramsa. Če jim naroči, naj poskočijo, vprašajo samo: 'Koliko ljudi naj pobijemo, preden priletimo nazaj na tla?"

Mimogrede, letos bi se sreča lahko zopet nasmehnila tudi Meryl Streep - rekorderka med nominirankami (nabrala jih je že 16) ima doma "samo" dva oskarja: in sodeč po prvih recenzijah njene upodobitve Margaret Thatcher v The Iron Lady bi se ji prav letos sreča lahko nasmehnila še tretjič. Če ji seveda načrtov ne bo prekrižala Michelle Williams kot čisto drugačna kulturna ikona, Marilyn Monroe (My Week with Marilyn). Gotovo bi si vsaj nominacjo zaslužila tudi Tilda Swinton za vlogo razrvane matere v Pogovoriti se moramo o Kevinu, strokovnjaki pa kot favoritinjo prav tako omenjajo Glenn Close (Albert Nobbs); pri obeh je sicer isti problem - bo film sploh videlo dovolj ljudi, da bo pritegnil pozornost Akademije? Izključiti ne gre niti Kirsten Dunst (Melanholija), Rooney Mara (Dekle z zmajskim tatujem) in Viole Davis (The Help). Na moškem polu potencialnih nominirancev imamo medtem same stare znance: Georgea Clooneyja (The Descendants), Leonarda DiCapria (J. Edgar), Brada Pitta (Moneyball), morda celo Michaela Fassbenderja (Sramota) in, to pa je novost, Jeana Dujardina (The Artist).

Prav tako se za zdaj za namige težko oziramo k podelitvam nagrad: eni kritiki (New York Film Critics Circle) so tako za režijo kot za najboljši film nagradili The Artist, drugi (National Board of Review) pa Scorsesejevega Huga.

Karte lahko premešata še:
Ugibanje še dodatno otežujejo neznanke: nova vojna drama Stevena Spielberga, War Horse, v ameriške kinematografe prihaja šele te dni (v Slovenijo konec januarja), pri prvih recenzentih pa je naletela na mešan odziv. Prav tako bo treba še skoraj dva meseca počakati na premiero ekranizacije romana Jonathana Safrana Foerja Extremely Loud and Incredibly Close, ki naj bi v filmskih krogih že v naprej veljala za "varen recept za oskarja": režira jo Stephen Daldry (Bralec, Ure do večnosti), scenarij je napisal Eric Roth (Nenavadni primer Benjamina Buttona), v njej pa igrata Tom Hanks in Sandra Bullock.

Seveda pa ima to, da bo v ringu verjetno kak "blockbuster" tudi svoje prednosti - za industrijo je gotovo pomembna večja gledanost same podelitve. Gledanost, ki od "Titanikovega" leta 1998 dalje počasi (in včasih strmo) pada, je bila občutno višja predlani, ko je bil v igri najdonosnejši film vseh časov, Avatar. Za primerjavo: najnižja gledanost po letu 1974 je bila leta 2008, ko so se za naziv najboljšega filma borili Ni prostora za starce, Pokora, Michael Clayton, Tekla bo kri in Juno (edini finančno uspešen film od naštetih).

Letošnja bera: zbuja spoštovanje, ne pa besnega navijaštva
Toda da bi navijali za zmago blockbusterja, še ni dovolj, da so ga ljudje videli, ampak ga morajo imeti tudi resnično radi. "Mislim, da tekma letos ni neodločena zato, ker bi imeli tako širok razpon odličnih filmov. Pričakujemo lahko nominacije za sedem filmov, ki jih imajo ljudje radi, ne pa takih, katerim bi bili goreče privrženi," je za omenjeno revijo povedala Terry Press, nekdanja predstavnica za tisk studia DreamWorks. "Od letošnje tekme ne puhti ravno vročina. Če imaš tekmo med dvema ali tremi "konji", potem je tega ogromno: vročine. Namesto tega letos slišim pogosto omenjanje "občudovanja" in "spoštovanja". In v tem je kleč: spoštuješ z glavo, čutiš pa s srcem. To je letos najbolj zanimivo."

Podobnega mnenja je tudi prej omenjeni Schwartz: "Kot pasivni opazovalec, ki je obenem tudi član Akademije, v svojem nabiralniku ne najdem ničesar, kar bi nemudoma romalo v moj DVD predvajalnik." Največ upanja tako zaenkrat polaga na še nerazkrita aduta War Horse ter Extremely Loud and Incredibly Close. Je torej kaj čudnega, da je studi Paramount dejansko naredil "FYC" oglas (For Your Consideration, torej priporočilo glasujočim članom Akademije) za tretji del Transformerjev?