Nobeno presenečenje ni, da je Harry Potter in Svetinje smrti pravzaprav vojni film - toda ali lahko kakršna koli upodobitev končnega spopada med čarovnikoma, ki simbolizirata dobro in zlo, obenem pa sta med seboj (skorajda) neločljivo povezana, upraviči pričakovanja, ki jih je franšiza počasi stopnjevala zadnjih deset let? Z eno besedo: da. Katarza dosežena. In to v "pičlih" 135 minutah, kar je za film iz te sage pohvalno jedrnato.

Harry (Daniel Radcliffe), Ron (Rupert Grint) in Hermiona (Emma Watson) sklenejo, da je napad vendarle najboljša obramba, tudi proti gospodarju teme osebno. A če hočejo imeti sploh kakšno možnost zmage v spopadu z Mrlakensteinom (Ralph Fiennes), ki je medtem iz Dumbledorjevega groba ukradel "najmočnejšo čarovniško palico vseh časov", morajo prej nabrati preostale od sedmih skrivžnov, (nekoč) čisto navadnih predmetov, v katere je Tisti, Ki Ga Ne Smemo Imenovati skril koščke svoje duše kot varovalko pred morebitnim popolnim iztrebljenjem.

Na lovu za skrivžni morajo naši trije ne-več-tako-zelo-mladi čarovniki vdreti v podzemni bančni sef, ki ga varuje ogenj bruhajoč zmaj, izvleči informacije iz nekooperativnega duha, ki živi v stolpu Bradavičarke, Mrlakensteinovo ljubljeno kačo ubiti z zobom baziliskovega okostja ... skratka, ogromno domače naloge. Še posebej izstopa vratolomni podvig vdora v banko Gringott, ki med drugim ponudi duhovit prizor Hermione v koži zlobne Jedke smrti Krasotilye L'Ohol: ko se Helena Bonham-Carter pretvarja, da je Emma Watson, ki se pretvarja, da je Bonham-Carterjeva, slednja končno preseže omejitve lika gotičarske čarovnice, vloge, v kakršni smo jo že (pre)večkrat videli.

In čeprav najbrž skoraj ni več bunkeljna, ki ne bi vedel odgovora na véliko vprašanje leta 2007- ali Harry na koncu umre ali preživi? - vam z razkrivanjem podrobnosti zapleta ne bomo kvarili veselja. Dovolj naj bo podatek, da se črno-bela paradigma dozdajšnjih scenarijev (Mrlakenstein je čisto zlo, Dumbledore pa popolnoma nesebična in pozitivna entiteta) poglobi z dobrodošlimi odtenki vmesne sivine. Harry se mora tako sprijazniti s tem, da svojega zaupanja ni vedno pravilno razporedil, in biti priča smrti enega izmed svojih največjih zaveznikov (ki ga, če je to v kakšno tolažbo, Yates ubije zelo nazorno in estetsko hkrati).

Obleganje Bradavičarke - paša za oči
Režiserju je treba priznati, da se ni vdal skušnjavi, končni spopad s pathosom natrpati in
razvleči v tolikšni meri, kolikor bi se ga, glede na to, da smo na to čakali sedem filmov in pol, pravzaprav dalo. Tudi posebni učinki ostajajo v službi zgodbe in se, v nasprotju z nekaterimi prejšnjimi deli (govorimo tebi, Mike Newell!), ne razraščajo v bombastične vaje iz sloga, ki so bolj kot ne same sebi v namen.

Res je sicer, da po spektakularnih prizorih napol porušene Bradavičarke, ki je po vdoru sovražnih sil videti kot kakšna med drugo svetovno vojno zbombardirana evropska graščina, končni dvoboj izzveni rahlo antiklimaktično - že zato, ker to režiserju pač narekuje narava bojevanja (vsi, ki nismo zapriseženi oboževalci fantazijskega žanra, se na neki točki naveličamo gledati, kako skupaj trčita dve barvni streli, pri čemer čarovniku ne preostane drugega, kot da se skoncentrirano kremži in cilja v nasprotnika).

Franšiza takih razsežnosti, kot je potterjevska, si seveda lahko privošči v zadnjem delu za slovo postrojiti večino znanih obrazov iz prejšnjih filmov, pa čeprav v večini primerov nimajo časa za kaj drugega kot za sprehod čez prizorišče - bolj ali manj na hitro tako "odpikamo" vse od Jima Broadbenta, Johna Hurta, Davida Thewlisa pa do Garyja Oldmana in Emme Thompson (kdaj ste nazadnje videli film, v katerem je bila dobitnici oskarja odmerjena, če se ne motim, ena sama replika?).

Šov ukrade Rickman
Po drugi strani pa je nekaj britanskih igralskih institucij končno dobilo priložnost, da
pokažejo ves svoj razpon: Maggie Smith kot Minerva McHudurra po dolgem času ne strelja le morilskih pogledov, ampak končno spet čara, Alan Rickman pa je tako ali tako zgodba zase: fascinantno je gledati, kako mu je uspelo z minimalnimi posegi v popolnoma izdelan lik (svojo oholo dvignjene obrvi in sikajoče, odsekano govorjenje bi na tej točki skoraj lahko že patentiral) vnesti novo globino ter mu dodati nežnejšo plat in tragično razsežnost. Tudi Ralph Fiennes, ki je že od četrtega dela skrit pod (za moje pojme z računalniško animacijo preveč "pobrušeno") kuščarjevsko masko lorda Mrlakensteina, tukaj končno pride zares do izraza v vsej svoji zlohotnosti, v kateri se z vsakim uničenim skrivžnom pokažejo globlje razpoke in večja agonija.

Bodo prestali preizkus časa?
Zdaj ko so poparčkani vsi, ki se že tri filme zaljubljeno gledajo, ko so bili tisti, ki si to zaslužijo, uspešno zavrakedavrani in ko smo dobili celo obvezni epilog v obliki utrinka iz prihodnosti (neubesedljivo bolje bi bilo, če bi se bil Yates sposoben odpovedati tistim zadnjim petim minutam in solzavemu, neprepričljivemu "staranju" junakov; Daniel Radcliffe tudi s senco brade in v drugo smer počesanimi lasmi ni videti niti pičico, kaj šele 20 let starejši), ostaja le še vprašanje: bodo filmi o Harryju Potterju čez deset let le še zbledel spomin na množično evforijo neke generacije ali pa zaokrožena saga, epopeja v rangu kakega Gospodarja prstanov? Čeprav zadnji film tehtnico pomaga nagniti v korist zadnjemu, sumim, da je odgovor nekje na sredi.

In še nasvet: mirno si lahko prihranite razliko med ceno vstopnice za "navadno" in 3D-različico projekcije. Zdi se, da za stereoskopsko predelavo, ki pričujočemu filmu res ničesar ne doprinese, stoji ista pragmatična logika, ki je narekovala razpolavljanje Svetinj smrti na dva filma: vse za večji zaslužek.

Ocena +4; piše: Ana Jurc