Oglas
Nikoli nismo imeli nobenega denarja. Niti za majhne zadeve, kot so bencin ali strune za kitaro. Če si potožil, ti je Bernie (Bernie Rhodes, menedžer skupine The Clash, op. P. B.) pripravil predavanje o situacionizmu in Parizu v letu 1968.
Joe Strummer je namreč svojo vlogo glasnika proletarcev in vseh drugih "manjvrednih" subjektov vzel zelo zares. Pravzaprav kar malo preveč. Pevec skupine The Clash je tako zato, da bi bil kar najbolj "verodostojen" predstavnik punkovskega gibanja, zanikal svoje korenine v družini diplomatskega uslužbenca in ponaredil še nekaj podatkov o svojem otroštvu.
Resnica se spremeni v nekaj minutahPonarejanje podatkov o gmotnem položaju svoje družine - Strummer je rad trdil, da so stanovali v majhnem bungalovu, v resnici je družina v bližini Londona kupila zelo "ugledno" hišo - niso bile edine Strummerjeve laži. Ker je bila ena izmed maksim punkovskega gibanja, katerega protagonosti so bili seveda tudi Clashi, zahteva po ne preveč dobrem obvladovanju instrumentov, komponiranje glasbe pa je bilo sploh nekaj, česar punker ni obvladal, je Joe Strummer kaj rad za nekaj let zamaknil trenutek, ko je prvič v roke prijel kitaro.
V zajetni, skoraj 500 strani dolgi knjigi The Clash - Return of the last Gang in Town (naslov je avtor Marcus Gray seveda povzel po pesmi Clashev Last Gang in Town), tako med drugim izvemo: "Skozi več let je Strummer v številnih intervjujih zatrjeval, da kitare ni začel igrati pred svojim 21. rojstnim dnem. Več kot enkrat pa je sam sebi nasprotoval (včasih celo v istem intervjuju) in dejal, da se je s špansko akustično kitaro prvič srečal pri 16 letih. Katera različica je resnična, je odvisno od tega, kaj je za nekoga definicijia igranja kitare."
Julien Temple - portretist punkerjev
To je le nekaj zanimivih izsekov iz še bolj zanimivega življenja Joeja Strummerja. Morda bo dokončno resnico o Strummerju, ki je leta 2002 zaradi srčne napake umrl, star 50 let, prinesel dokumentarec Joe Strummer: The Future is Unwritten, ki prihaja maja na spored britanskih kinematografov in bo obudil spomin na eno izmed največjih legend britanske popularne glasbe. Dokumentarec je režiral Julien Temple, čigar ime in priimek sta prisotna tudi na filmski glavi o še eni veliki punkovski skupini; to je dokumentarec The Great Rock'n' Roll Swindle o zloglasnih Sex Pistols.
Tudi Strummer podleže velikanskemu egu
V filmu Joe Strummer: The Future is Unwritten svoje poglede na Strummerja in na skupino The Clash med drugim strnejo Martin Scorsese, Red Hot Chilli Peppers in Strummerjev kolega iz skupine The Clash Mick Jones. Jones je bil tisti, ki je pri znameniti pesmi Should I Stay or Should I Go prevzel vlogo pevca (to vlogo je prevzel tudi pri nekaterih drugih skladbah), bil pa je tudi tisti, ki ga je Joe Strummer na začetku osemdesetih vrgel iz skupine.
To je bilo dejanje, ki ga je Strummer pozneje večkrat obžaloval. Le nekaj let po dejanju, katerega cilj naj bi bila revitalizacija Clashev, ki so po znamenitem albumu London Calling iz leta 1979 začeli izgubljati svojo ostrino, je Strummer priznal zmoto in jo pripisal tudi spletkarski osebnosti menedžerja Bernieja Rhodesa, ki naj bi Strummerja prepričeval k dejanju. Vendar je Strummer priznal, da je bil kriv tudi njegov značaj: "Plus moj ego - slab ego - govoril mi je: 'Pojdi naprej! Znebi se tega kretena!'"
V resnici zelo pozitivna oseba
Po prebiranju vseh do zdaj navedenih podatkov o Joeju Strummerju utegnete dobiti vtis, da je bil glasbenik, ki je po dokončnem razpadu Clashev leta 1986 kariero nadaljeval v skupini The Mescaleros, zelo težavna in nič kaj pozitivna osebnost. Resnica je zelo drugačna. Morda je res ponarejal svojo osebno zgodovino, vendar je to počel le zato, ker ga je "mučilo" rojstvo v spodobni meščanski družini.
Že samo pregled besedil njegovih pesmi, kot so Rock the Casbah, Know Your Rights, Inoculated City, London Calling, I'm So Bored With the USA in druge, izda osebo, ki je s svojimi besedili želela opozoriti na težave, ki so jim po krivici izpostavljeni številni Zemljani. Strummer tudi ni ostal pri teoriji; že v času delovanja pri skupini The Clash se je priključil kampanjama Anti-Nazi League in Rock Against Racism, tudi pozneje pa je ostal podpornik akcij za eliminacijo preprek, ki množicam onemogočajo uživanje v blagostanju.
Polona Balantič
Nikoli nismo imeli nobenega denarja. Niti za majhne zadeve, kot so bencin ali strune za kitaro. Če si potožil, ti je Bernie (Bernie Rhodes, menedžer skupine The Clash, op. P. B.) pripravil predavanje o situacionizmu in Parizu v letu 1968.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje