Na beneškem filmskem festivalu bodo 30. avgusta premierno predvajali dokumentarec Riefenstahl, v katerem režiser Andres Veiel ugotovi, da je Leni Riefenstahl vse do smrti leta 2003 – dočakala je 101. leto – občudovala nacistično stranko in njene voditelje, pa čeprav je po vojni kategorično zanikala, da bi bila kdaj privrženka nacistične ideologije.

Dokumentarec Riefenstahl je prelomen zato, ker je prvi film o nemški umetnici, katerega ustvarjalci so imeli neomejen dostop do zapuščine in arhiva Leni Riefenstahl. Veliko bolj podrobno kot dosedanja poročila se tako ukvarja s tezo, da je bila filmska ustvarjalka v svoji kratki karieri vojne poročevalke priča enemu od prvih masakrov poljskih Judov.

Judov ni hotel v kadru
Septembra 1939, še zelo na začetku druge svetovne vojne, je Leni Riefenstahl kot vojna poročevalka sledila Adolfu Hitlerju na Poljsko in bila tam priča tragediji v kraju Końskie. O tem priča pismo iz leta 1952, ki so ga dokumentaristi našli v arhivih pokojne Riefenstahl, in ga je na njenega nekdanjega moža Petra Jacoba naslovil major paramilitarne vojaške organizacije Sturmabteilung. Častnik v pismu piše, da je Leni Riefenstahl, "verjetno v pripravah na snemanje prizora na tržnici", pozvala, "naj se Judje odstranijo od tam".

Njene besede je navzoči poddesetnik posredoval nadrejenim, a v veliko bolj neposredni obliki. "Na koncu je zvenelo: 'Znebite se Judov!'," lahko preberemo v pismu. "Zaradi te opazke ... Je nekaj poljskih Judov začelo bežati in tako je prišlo do streljanja."

Veiel pravi: "Če ta opis drži, je scenografija Leni Riefenstahl igrala vlogo pri smrti Judov v Końskieju." Če ne drugega, "bi lahko njen občutek krivde pojasnil, zakaj je tako vehementno zanikala, da bi sploh bila priča zločinu".

Še po vojni podpirala ideologijo
Dokumentarec je nastal na podlagi približno 30 ur posnetkov telefonskih pogovorov, ki jih je imela Leni Riefenstahl z različnimi ljudmi, tudi nekdanjimi nacisti, ki so ji nudili moralno podporo zaradi "blatenja njenega ugleda", kot so dojemali kritičnost javnosti do režiserkinega sodelovanja z režimom. Eden od njenih sogovornikov je v njunem klepetu izjavil, da se bodo "moralnost, spodobnost in vrline" nacističnega obdobja spet nekoč vrnili – na kar je Riefenstahl odvrnila: "Ja, to je nemškemu narodu usojeno."

Poleg zvočne umetnosti so se lahko ustvarjalci naslonili tudi na več sto ur domačih posnetkov, ki jih je s kamero ujel režiserkin partner Horst Kettner: na teh posnetkih smo priča njunemu idiličnemu življenju v vili ob jezeru v Pöckingu, v bližini Münchna.

Po vojni se je trudila distancirati
Dokumentarec Riefenstahl navaja, kako zelo so režiserko tudi po vojni mnogi zasipali s hvalo, denimo v pogovoru v večernem šovu leta 1976, kjer je bila gostja ob članici vojnega odporniškega gibanja Elfriede Kretschme. Riefenstahl je razlagala, kakšen šok je bila zanjo ugotovitev – do katere je seveda prišlo šele po vojni –, kakšne zločine so zagrešili nacisti. Pridušala se je tudi, da "se njene rane še vedno niso zacelile".

Sorodna novica "Pomislila sem, da laže." Kako je izogibanje resnici spodbudilo nastanek filma o Leni Riefenstahl.

Po tej oddaji je baje dobila na stotine pisem podpore, med drugim tudi zahvalno pismo razvpitega zanikovalca holokavsta. Sporočila tipa "naj te svinje ne zatrejo," je Riefenstahl vestno katalogizirala.

V enem od pisem, ki ga je naslovila dolgoletnemu prijatelju, brez sprenevedanja ali zadržkov izrazi svojo žalost zaradi poraza nacistične ideje; govori celo o svojih "umorjenih idealih".

Klepeti s prvim arhitektom nacizma
Arhivirani telefonski pogovori z Albertom Speerom ponudijo vpogled v mirna življenja, ki so si jih po vojni ustvarili nekateri nekdanji člani nacistične elite. V enem od pogovorov denimo razpravljata o obnovi njegove hiše v idilični gorski pokrajini Allgäua in primerjata podatke o tem, koliko komu plačajo za intervjuje in javne nastope. "Vsakič, ko se pojavim na televiziji, trdijo, da sem sokriva," se je režiserka pritoževala arhitektu, "za vse grozote, za koncentracijska taborišča".

Dokumentarec osvetli tudi posamezne simptomatične anekdote iz režiserkinega življenja – trenutke, ki so podčrtali, kakšen prezir je čutila do posameznikov, ki v telesnem pogledu niso dosegali nacističnih idealov moči in lepote, idealov, ki jih je opevala s svojo Močjo volje.

Ugledni filmar Willy Zielke, ki ga je Riefenstahl najela za dokumentiranje olimpijskih iger leta 1936 za svoj film Olympia, je bil po koncu projekta hospitaliziran zaradi izčrpanosti in psihoze. Posledično so ga prisilno sterilizirali, kot je to narekoval nacistični zakon. Čeprav je Leni Riefenstahl vedela, v kakšnem položaju se je znašel njen sodelavec, ni posredovala v njegovo korist, povzema Veiel.

Zakaj smo sprejeli idejo, da je z nacizmom sodelovala samo iz pragmatičnosti in ambicioznosti?
Veiel in producentka Sandra Maischberger opozarjata, da moramo revidirati splošno sprejeto stališče, da je bila Leni Riefenstahl velika umetnica, ki je izkoristila Hitlerjevo občudovanje za napredovanje v svoji karieri. Kljub temu pa "pričakujeta jezne odzive" po premieri v Benetkah, pravita – na Leni Riefenstahl filmska stroka namreč še vedno gleda z ogromnim občudovanjem.

V Benetkah je v poznih 30. letih 20. stoletja prejela dve nagradi, med drugim za svoj dokumentarec o olimpijskih igrah leta 1936.

Sandra Maischberger se je z režiserko srečala leta 2002, torej leto dni pred njeno smrtjo, za njen stoti rojstni dan. Med intervjujem je producentka v nekem trenutku pomislila, da sogovornica laže. "Iz nje nisem izvabila ničesar. Pomislila sem, da to preprosto ne gre," je povedala producentka in dodala, da je prav zaradi tega nastala ideja za dokumentarni film.

Ko se je pozneje poglobila v 700 škatel arhivskega gradiva, ji je pred očmi vstala slika "aktivistke", ki je svojim prepričanjem ostala zvesta vse do smrti. Proti koncu življenja si je denimo v koledar k volilnemu dnevu pripisala opombo "voli NPD", torej stranko, ki je podedovala povojno skrajno desničarsko ideologijo.