V 80. letih je posnel filma, ki veljata za njegovi brezčasni mojstrovini – Pariz, Teksas (1984) in Nebo nad Berlinom (1987) – v drugem delu kariere pa se je proslavil z dokumentarnimi uspešnicami, kot sta Buena Vista Social Club (1999) in Pina (2011), ki predstavlja Wendersov dosežek na področju 3D-kinematografije.

Wenders je bil in je neustavljiv: v zadnjem letu sta v kinematografe prišla kar dva filma, Anselm (2023) in Popolni dnevi (2023), ki po blagajniškem iztržku velja za enega najuspešnejših v režiserjevi desetletja trajajoči karieri. Slednjega, navidez preprosto zgodbo o oskrbniku stranišč na Japonskem, bomo na TV Slovenija predvajali na začetku prihodnjega leta. Do takrat gledalce vabimo k ogrevanju s ciklom, ki se začenja nocoj v terminu Kinoteka in prinaša tri reprezentativna dela iz bogate zakladnice tega nemškega režiserja.

Nebo nad Berlinom
Cikel se začenja z eno Wendersovih brezčasnih mojstrovin, ki je prejela vrsto prestižnih nagrad in velja za ljubljenko kritikov in občinstva. Nebo nad Berlinom bi lahko žanrsko opredelili kot simfonijo velemesta, torej film, v katerem pomembno vlogo igra mesto, v tem primeru gre za razdeljeni Berlin ob koncu 80. let.

"To je izjemen dokument mesta Berlin, ki je kmalu po snemanju spet doživel kataklizmične, tektonske spremembe. V film je Wenders inkorporiral posnetke povojnega, razdrtega Berlina. Razmišljal je o tem, da si ne želi perspektive outsiderja, tujca, ki se vrača domov, ker bi bil to njegov alterego. Zato si je zamislil, kako bi na stvar gledali angeli," v oddaji Televizorka pove filmska kritičarka Ana Jurc.

Brez dvoma angeli govorijo drugače kot ljudje, je razmišljal Wenders, zato se je obrnil po pomoč k svojim muzam, k sferi pesnikov in pisateljev. Kot navdih mu je služil avstrijski pesnik Rainer Maria Rilke, k sodelovanju pri kovanju dialogov je pozval prijatelja in avstrijskega pisatelja Petra Handkeja. Nastala je zgodba o dveh angelih, ki bdita nad človeštvom. Ko se eden od angelov, ki ga zaigra švicarski igralec Bruno Ganz, zaljubi v trpečo cirkuško umetnico, si zaželi, da bi postal človek. Za to se mora odpovedati nesmrtnosti.

V Wendersovem filmu imata angela nekakšen totalni vpogled v človeštvo, človeški položaj, saj jima je dano, da slišita notranje monologe ljudi. Če večji del filma teži k temu, da bi o človeštvu povedal nekaj univerzalnega in pomembnega, se Wenders vendarle prikloni tudi komediji človeškega bivanja. Komični duh se utelesi v zelo ameriškem liku Petra Falka, ki zaigra kar samega sebe, igralca, ki v Berlinu snema film in je eden redkih ljudi, ki lahko slišijo in vidijo angele. Falk, ki je v popularni kulturi zaslovel kot pošvedrani in raztreseni Inšpektor Columbo, mimogrede poklepeta z angeli, medtem ko srka jutranjo kavo, ter Bruna Ganza spodbuja k temu, da sprejme padec iz nebes, smrtnost, tosvetne užitke in ljubezen. To v Wendersovem filmu poskrbi za dobrodošlo prizemljitev, zaradi njegove razsvetljujoče vloge v zgodbi pa bi lahko za resničnega angela tega filma oklicali prav Falka.

Alice v mestih
Alice v mestih je (sicer samostojen) del trilogije, ki jo je Wim Wenders posnel v 70. letih in v katero sodita tudi filma Napačen gib (1975) in V teku časa (1976). Gre za čudovit primer filma ceste, v katerem je Wenders opustil poklone drugim avtorjem in našel lastni avtorski glas.

"Posneti so bili za relativno malo sredstev, kar je ekipi puščalo prostor za eksperimentiranje, svobodo, neomejenost. To niso njegovi prvi filmi, a gre za trenutek, ko odkrije svoj glas. Ima neko ogromno zakladnico znanja, na začetku kariere je snemal poklone v stilu Alfreda Hitchcocka, Johna Cassavetesa, potem je pa našel svojo formo. To ni slavospev Ameriki, ampak stopanje v dialog s svojim odnosom do Amerike, kraja alienacije," o tem filmu v oddaji pove Ana Jurc.

Zgodba filma govori o fotografu, ki potuje po Ameriki in se spopada z ustvarjalno blokado. V New Yorku spozna deklico Alice in njeno mamo, ki otroka potisne v njegove roke in odide v neznano. V iskanju dekličine babice se Philip in Alice odpravita na pot po Nemčiji in Nizozemski.

Alice v mestih je tudi eden najlepših primerov zgodnjega Wendersa, ki ni težil h konvencionalnemu razreševanju konfliktov. Philip in Alice sta ena od bolj skuliranih junakov v Wendersovem opusu, odpadnika, ki ne objokujeta svojega iztirjenega položaja in se ga niti ne poskušata znebiti, pač pa ga prenašata, medtem ko se vozita in poslušata glasbo, bereta, hodita po mestih, ustvarjata … Če je film ceste žanr, v katerem liki praviloma doživijo transformacijo, pa Ana Jurc za Alice v mestih poudarja drugačen pomen potovanja: "To ni te vrste potovanje klasičnega filma, da bi se kdo naučil kake lekcije ali prišel do velikega vrhunca. To je prej tavanje, iskanje, kjer postopoma čutimo, kako psihična atmosfera filma postaja lažja in svetlejša."

Ne hodi mi trkat
Leitmotiv, ki povezuje različne filme Wima Wendersa tudi skozi zelo raznolika obdobja v režiserjevem ustvarjalnem razvoju, je alienacija – občutek iztirjenosti in nepripadnosti, ki se značilno povezuje z zahodnim svetom, predvsem z Ameriko. Tavajoči odpadniki, ljudje, ki trpijo v osami, razdrte družine – to so tudi motivi, ki povezujejo filme v ciklu.

Ne hodi mi trkat občutek odtujenosti morda predstavi na najbolj konvencionalen in linearen način. Sam Shepard igra povoženega filmskega igralca, ki je nekoč slovel po vlogah kavbojev, a se mu je življenje zaustavilo. Zdaj trpi za hudo melanholijo, ki jo utaplja v pijači in drogah. Na begu pred seboj se zateče v rojstni kraj, kjer se po treh desetletjih ponovno sreča z materjo, poišče nekdanjo punco in izve, da ima odraslega otroka, za katerega sliši prvič. Vse to Wenders predstavi kot nov žarek upanja za svojega iztirjenega protagonista.

Wim Wenders in Sam Shepard sta sodelovala že pri filmu Pariz, Teksas, ki je imel podobno premiso. Odtujenost je prikazal skozi perspektivo razdrte sodobne ameriške družine, ki po dolgem času obnovi vezi, in z zelo premišljenimi prizori obujanja teh starih vezi je izzval močne čustvene odzive pri gledalcih.

"Ne hodi mi trkat stopa v direkten dialog z nekim konstruktom ali pa ameriškim mitom, zgodbo, ki si jo Amerika pripoveduje o sebi. Ključen del te zgodbe je zavojevanje, odkrivanje novih obzorij, kolonizacija." V nasprotju s to mitologijo se Ne hodi mi trkat ukvarja s potlačeno podobo Amerike: opustošeno, povoženo, melanholično.

Pri upodabljanju Američanov, ki jim zmanjkuje goriva, se je Wenders stalno skliceval na ljubljenega ameriškega slikarja Edwarda Hopperja, ki je motiv odtujenosti perfektno zadel s slikarskimi sredstvi. Je pa Hopper, kot za njim Wenders, tudi preoblikoval pojmovanje alienacije v popularni kulturi. Občutek, ki sicer velja za neprijetnega in naj bi se ga na vsak način znebili in ozdravili, je skozi njune oči dobil neko novo vrednost. Morda ni prav prijetno biti odtujen, a Wendersovi filmi so lep dokaz, da je to lahko še kako dobra in morda edina prava podlaga za ustvarjanje.