Agnès Varda se je leta 2019 na BBC-jevo anketo o najboljših filmih, ki so jih posnele ženske, uvrstila največkrat med vsemi režiserkami, s kar šestimi različnimi filmi (tri bomo predvajali tudi na Televiziji Slovenija).
Pionirka in vizionarka je od začetka ustvarjanja v poznih 50. letih rušila družbene tabuje in čez desetletja ustvarjanja gradila popolnoma samosvojo filmsko poetiko. Z mešanjem žanrov, igrivim eksperimentiranjem, avto-fikcijo in feministično politiko odgovarja tudi občutljivostim sodobnega strokovnega in laičnega občinstva. Morda ni čudno, da se v zadnjih letih zanimanje za Vardino delo vztrajno povečuje. Varda je povsod: kulturne institucije po vsem svetu se ji priklanjajo z razstavami, dokumentarci, retrospektivami, knjigami in študijami.
Režiserki pripisujejo inavguracijo francoskega novega vala. V svojem prvem celovečernem filmu Vas na obali (La pointe courte) je že leta 1955, tj. nekaj let pred uradnim nastopom novega vala, uporabila vrsto "novovalovskih" prijemov. Šlo je za rabo naturščikov, postavitev zgodbe v resnično okolje ter vrsto formalnih inovacij.
Ključna je bila tudi odločitev za produkcijo na način "naredi-sam", zunaj omejitev filmske industrije. Agnès Varda si je umetniško neodvisnost in svobodo že sredi 50. let zagotovila z ustanovitvijo lastnega produkcijskega podjetja Tamaris films, ki se je pozneje prelevilo v Ciné-Tamaris.
Bolj kot novemu valu je pripadala gibanju "levega brega" (Rive gauche), kjer so ji družbo delali režiserji Alain Resnais, Chris Marker in Jacques Demy. S slednjim je bila Varda v dolgoletni zakonski zvezi, z njim ima tudi otroka, ki skrbita za njeno filmsko zapuščino.
Levi breg je bil še bolj politično in avantgardno gibanje kot novi val, njegovi pripadniki so bili kritični tudi do francoske kolonialne politike. Vardo so kot filmarko in fotografinjo zanimali sočasni politični boji, ki jih ni opazovala z varne razdalje – prisostvovala je v feminističnem gibanju v 60. in 70. letih, posnela je dva dokumentarna filma o boju Črnih panterjev in o revoluciji na Kubi ter sodelovala v protestnem filmu proti vojni v Vietnamu.
Ustvarjalci z "levega brega" so se od "novovalovcev" razlikovali tudi v tem, da niso gojili fetišističnega odnosa do filmskega medija in žensk, poudarja filmska kritičarka Anja Banko v pogovoru za Televizorko:
"Vsi se dobro spomnimo podob Anne Karine, Jean Seberg, Catherine Deneuve, ki so bile lepe, zapeljive, otročje, naivne, strastne, čutne. Nekateri v tem vidijo prodor novega vala, ki je začel prikazovati žensko tudi kot seksualno bitje. Vendarle pa je ta ženska ujeta v moški pogled in največkrat konča v prometni nesreči ali pod streli pištole."
Agnès Varda se je moškemu pogledu (z angleškim izrazom male gaze), zgodovinsko prevladujoči perspektivi v filmskem mediju, postavila po robu s popolnoma drugačnimi ženskimi liki. V filmih je dala prostor ženskemu pogledu, zanimalo jo je, kako svet vidijo in dojemajo ženske brez posredovanja moškega, poudarja Anja Banko in v tem opaža Vardino političnost:
"Njena političnost je ohranjena tudi v majhnih gestah znotraj filma. Na začetku svoje kariere je denimo posnela kratki film L'Opéra mouffe (Dnevnik noseče ženske), ki v glavno vlogo postavlja nosečnico in raziskuje njen pogled na okolico ter obratno, pogled okolice na nosečnost. To je nekaj edinstvenega, ne le za tisti čas, temveč tudi za današnjega."
Ženska, ki sname svojo masko
Cléo od petih do sedmih (Cléo de 5 à 7) velja za enega najbolj ikoničnih francoskih filmov v 60. letih. Spremljamo dve uri (točneje uro in pol) v življenju pariške pevke Cléo Victoire na dan, ki ni običajen. Mlada zvezdnica v krču pričakuje izvide zdravstvene preiskave in je prepričana, da ima neozdravljivega raka, ki jo bo iztrgal iz življenja, kakršno ji je ljubo. Prav to, da ji "smrt šepeta v uho", kot se je o filmu izrazila Varda, jo – zdi se, da prvič v življenju – prisili v refleksijo življenja, lastne vloge v svetu, in nekakšno transformacijo. Cléo odvrže svojo masko, pobegne iz zlate kletke, preneha biti otrok, ter se med klatenjem po Parizu (prizori mestnega življenja niso inscenirani, temveč dokumentarni) nemara prvič spopade z življenjem.
Anja Banko o filmu pravi: "Cléo je na prvi pogled igriva, polna kapric, lepa, svetlolasa pop pevka, srečamo pa jo v trenutku, ko čaka na diagnozo, ali ima raka. V nekem trenutku pusti za seboj, dobesedno sleče svojo podobo, sname lasuljo in sama odide na ulice Pariza. Zelo zanimiv je način, montaža, kako je junakinja prikazana. Ves čas imamo igro z odsevi, ogledali, maska kot preobleka, lasulja … Tudi način njenega potovanja je zelo zavezan novemu valu, občutku sedanjosti. Film se dogaja od 5. do 7. ure, v tej uri in pol se v tem sedanjiku zgodi vse."
Groza v sreči
Sreča (La bonheur) je avtoričino remek-delo iz leta 1965. Na videz je to s sončnimi žarki obsijana družinska pastorala, ki kot v reklamah prikazuje idilično življenje francoske delavske družine. A ta Vardin film ne velja za romantično ali družinsko komedijo, temveč za – grozljivko, in to eno najbolj neobičajnih grozljivk, ki je do danes pretresla generacije filmskih gledalk in gledalcev in pridobila kultni status, čeprav ima še dandanes dvoumen sloves.
Film je sprva naletel na mešane odzive zaradi patriarhalnih klišejev, proti katerim so se najglasneje uprle feministične kritičarke, pove Anja Banko: "Ženska v tej družini, mama, delavka, ljubeča žena, je v očeh tedanjih feministk – mogoče pa na hitri pogled tudi v očeh današnjega časa – delovala zelo pasivno, saj se podreja družbi, možu, svoji vlogi. Ne govori veliko, ne izraža svojih čustev. Je podoba tihe, pridne žene. To je zagotovo zmotilo feministke tistega časa. V tistem času je bil feminizem še bolj bojevit in ni zapravljal časa z ambivalentnimi razmisleki. Direktna podoba, direkten angažma – to je bilo ključno."
Vardina Sreča deluje kot upor čezmernemu strinjanju. Varda družinsko idilo prikazuje kot karikaturo in z veliko ironije, ki jo je težko zgrešiti zaradi baročnih formalnih prijemov. V filmu pomembno vlogo odigrajo močno nasičene barve, komercialna fotografija in klasična glasba. Bistvena pa je montaža, ki idiličnih podob ne sešije v harmonično celoto, temveč z abruptnimi rezi na mestih, ki se zdijo "napačna", gledalca napotuje na zlepljenost in zlaganost teh podob.
Številne kritičarke so Srečo označile kot enega najbolj strašnih in vplivnih filmov vseh časov. Pisateljica Sheila Heti je o njem izjavila: "Ni mogoče nehati misliti o koncu tega filma in kaj nam pove o ljubezni, življenju, kaosu in usodi."
Kot zanimivost omenimo, da so "srečno" družino zaigrali TV-zvezdnik Jean-Claude, Claire, Sandrine in Oliver Drouot. Tako je, gre za Drouotove – družina so bili tudi v resničnem življenju.
Feministični muzikal
Ena poje, druga ne (L'une chante, l'autre pas) je manj znan film iz avtoričinega opusa, a v zadnjih letih postaja čedalje bolj priljubljen predmet feminističnih filmskih študij. Gre za iskren in igriv portret feminističnega gibanja v 60. in 70. letih in življenjske zgodbe dveh prijateljic. Zaradi številnih glasbenih vstavkov ga je mogoče razumeti tudi kot muzikal. Z rekonstrukcijami in dokumentarnimi posnetki je zajel tudi utrip feminističnih protestov in performansov v 70. letih prejšnjega stoletja v Franciji.
Agnès Varda je od blizu poznala tedanje feministične boje. Živela je enako usodo kot ženske, ki v filmu nastopajo. Bila je del skupin, ki so v času, ko splav v Franciji še ni bil zakonit, pomagale ženskam opravljati splav v tujini. Del zgodbe se odvija na Nizozemskem, kjer so splav uzakonili prej kot v Franciji. Film je bil sicer posnet dve leti zatem, ko je bil splav v Franciji legaliziran leta 1975.
Režiserka je bila podpisnica znamenitega Manifesta 343-ih, pri katerem so sodelovale znane Francozinje od intelektualk do filmskih zvezdnic. V tem dokumentu so javno razkrile, da so opravile splav v času, ko je bil splav prepovedan. Njihov podpis velja za radikalno, pogumno dejanje, saj bi bile po razkritju lahko deležne pregona.
V filmu smo gledalke in gledalci priča rekonstrukciji sodnega procesa Bobigny iz leta 1972: šestnajstletno dekle je po posilstvu opravilo splav s pomočjo matere in prijateljic in bilo deležno odmevnega sodnega pregona. Pred kamero se za krajši čas pojavi Giselle Halimi, feministka in odvetnica, ki je v resničnem sodnem procesu zagovarjala obtoženko.
Ena poje, druga ne je edinstveno delo v zgodovini filma. Spada v kanon feministične kinematografije in je eden redkih filmov, ki v središče postavlja pravico do splava.
Zakaj je Agnes Varda brezčasna
"Iskrenost in življenjskost. To sta dve silnici, s katerima se je vpenjala v vsako podobo, ki jo je ustvarjala. Njen pozorni pogled, vedno usmerjen stran od dominantne, patriarhalne, kapitalistične podobe – znala je pogledati in začutiti Drugega na način, ki je bil vedno iskren in spoštljiv. To je nekaj, kar jo je zapisalo v večnost," na vprašanje, zakaj je Agnes Varda brezčasna, v pogovoru sklene filmska kritičarka Anja Banko.
Lepo vabljeni k spremljanju kinotečnega cikla in ogledu oddaje.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje