Začetek njegove profesionalne filmske poti sovpada z začetki slovenske povojne kinematografije. Njegovo delovanje v okviru domače filmske produkcije je bilo vsestransko, saj je nastopal v vlogah organizatorja, pomočnika direktorja, direktorja filma, fotografa, asistenta kamere, snemalca in številnih drugih.O svojem delu je spregovoril tudi v brošuri z naslovom Moje življenje s filmom, ki je izšla v samozaložbi, ter v intervjuju Kaje Kraljevič z STA.

V slovenski javnosti so kot glavni ustvarjalci filma še vedno posebej v ospredju režiserji, morda so nekoliko zapostavljeni drugi poklici. Kako gledate na to?
Res je, oceno filma podajo gledalci, ko gledajo film, in večinoma vidijo le režiserja, vsa preostala filmska ekipa je pogosto nevidna, vendar je nujno potrebna. V tem vidim tudi velik pomen nagrade, ki sem jo prejel. Podelili so jo ne-režiserju, ne-umetniku. Menim, da je sporočilo Badjurove nagrade, da so okoli režiserja še drugi, zelo pomembni dejavniki, ki ustvarjajo film.

Čeprav ne gre za izrecno umetniški poklic, mora verjetno človek, ki pri filmu tako ali drugače sodeluje, tudi, denimo, kot direktor filma, vendarle imeti neko afiniteto do umetnosti, če želi biti uspešen pri svojem delu?
Vsekakor. Saj je film magija, ki te zajame. Ko sem šel čez vse svoje filmsko življenje, sem ugotovil, da si zelo ponosen na nekaj, kar si soustvaril skupaj s celotno ekipo, ki stoji za teboj in s teboj.

Lahko izpostavite kakšen film, pri katerem ste sodelovali, ki vam je najbolj ostal v spominu ali vam je najbolj pri srcu?
Težko rečem. Filmov je veliko. Nekateri so seboj prinesli zelo lepe trenutke, druge smo le naredili, in so filmi, s katerimi smo imeli tudi težave. Samo enega bi težko izpostavil. Z Rajkom Ranflom sem dela štiri celovečerne igrane filme, potem so tu še Vojko Duletič, Milan Ljubič, to so bili režiserji moje generacije. Mi smo res živeli s filmom in želeli narediti nekaj, kar bomo resnično lahko pokazali ljudem ter bili na svoje delo zelo ponosni.

Vam je bila kakšna tematika posebej blizu?
S Kekca sem šel na Nevidni bataljon, kjer sem prvič nastopil kot direktor filma, bil sem tudi direktor zadnjega Kekca. Sodeloval sem pri 39 celovečernih filmih, od tega sem pri 15 sodeloval kot direktor filma, sodeloval sem tudi pri 32 celovečernih tujih filmih, od tega sem bil pri 28 direktor filma. Prvič sem kot direktor filma delal pri filmu Sam proti Rimu. Film smo snemali v Pulju in Ljubljani. To je bil takrat res največji spektakel pri nas. Šlo je za italijansko in slovensko ekipo, ki je štela 80 ljudi. Imeli smo 100 konjenikov, 80 kaskaderjev, v puljski areni je v enem dnevu nastopilo 4000 statistov. To je bilo takrat res nekaj posebnega.

Na spletni strani Slovenskega filmskega centra ste omenjeni predvsem v vlogi direktorja filma. Bi lahko za širšo javnost pojasnil, kakšna je vloga direktorja filma?
Direktor filma... grozno se sliši (smeh), vendar je direktor filma resnično oseba, ki z režiserjem deluje z roko v roki. Vodi celotno proizvodnjo filma. Od ideje, ko mu režiser pove, da bi delala skupaj, do promocije filma in po premieri, ko je treba film prodati. Direktor filma mora tudi narediti finančni plan, za katerega odgovarja, vendar je kot soodgovorni tudi režiser, ki si ne more izmišljevati nečesa, česar ni v snemalni knjigi in na kar direktor filma ni bil pripravljen. Zato je treba uskladiti vse scene, pomembno je, da je direktor filma prisoten na predpripravah, ko iščeš terene, ateljeje, ko izbiraš ekipo. To, da imaš kompaktno ekipo, je izredno pomembno. Ekipo, ki deluje kot družina. To je bistvo pri filmu. Če je bila ekipa dobra in so bili ljudje drug z drugim zadovoljni, smo vselej naredili dober film.

V svoji karieri ste sodelovali s številnimi priznanimi slovenskimi režiserji, kot so, recimo, France Štiglic, František Čap, Boštjan Hladnik, Filip Robar Dorin ... Skoraj od začetkov ste bili priča razvoju slovenske kinematografije. Kako ste ga vi doživljali?
Ob izidu knjižice, ki sem jo izdal ob 70-letnici, mi je pokojni režiser Dušan Povh napisal: "Ali se zavedaš, da si sodeloval v prvem stoletju svetovnega filma in v prvem petdesetletju slovenskega filma?" Tega je danes že deset let, ampak mi smo res začeli iz nič.

Kako ste se sploh začeli ukvarjati s filmom?
Bil sem velik ljubitelj fotografije ter se zadrževal v fotoklubih v Mariboru, kjer je bilo tudi veliko znanih umetnikov-fotografov. Ko sem prišel po maturi leta 1949 v Ljubljano, me je Dušan Povh potegnil k filmu, pri čemer sem dal skozi celotno proizvodnjo filma, od filmskega traku, ki je osnova, vseh faz razvijanja, kopiranja, montažo in ostalo. Zato me tudi kasneje, ko sem se šel kam pogovarjat, v kakšne laboratorije, nihče ni mogel prinesti naokoli. Vedel sem, koliko časa vzame kopiranje, razvijanje, pozneje sem bil tudi asistent kamere, organizator ...

Kdaj se je začelo obdobje koprodukcij?
Leta 1953 smo delali prvo koprodukcijo z Nemci, šlo je za Hansa film iz Hamburga, snemali pa smo v Dubrovniku, na Korčuli in v Ljubljani, kjer smo imeli postavljeno celo vas. Težave pa so nastopile leta 1951 oziroma 1952, ko smo morali po zveznem jugoslovanskem zakonu vsi filmski delavci oditi v svobodni poklic. Po domače povedano, smo bili "vrženi na cesto". V tem času še ni bilo televizije, ki je prišla v Slovenijo leta 1957. Lahko se pohvalim, da sva z Borisom Gorjupom snemala prvo slovensko televizijsko oddajo, prenos je potekal iz zagrebškega studia. Potem se je začelo obdobje številnih koprodukcij z Nemci, Italijani, Francozi.

Zadnja leta slovensko kinematografijo preveva množično nezadovoljstvo. Filmarji niso zadovoljni s podporo države, priča smo bili zdraham in na koncu ukinitvi filmskega sklada in njegovi preobrazbi v filmski center. Kako gledate na to žalostno slovensko filmsko krajino? Je bilo v časih, ko ste bili vi aktivni, drugače? Vidite kje rešitev?
Film je imel vse od leta 1951 vzpone in tudi velike padce. Tako kot so še sedaj. Vse te koprodukcije so nam takrat prinesle veliko znanja, denarja in tehnike, ki smo jo takrat kupili za izdelavo teh filmov. Čudim se denimo, da atelje v Piranu propada.
Danes gredo filmi zopet naprej, se iščejo. Mogoče bi bilo potrebno na filmu prikazati tudi samo lepoto filma, ne le tisto žalost in težke trenutke, ki jih sedaj doživljamo. Saj so tudi lepi trenutki in takšne, lepe trenutke želijo ljudje gledati. Raje človek pogleda lep film, ki mu pusti nek lep spomin, kot pa nekaj, kar ti prikaže tisto težko življenje, težave, seksualne in vse mogoče, ki se danes pojavljajo. Upajmo, da bo zdaj z novim filmskim centrom bolje. Sam sicer ocene ne morem podat... Za to, kar se je dogajalo v zadnjih letih, namreč nimam besed.

Kako pomembno je financiranje za dober film, kako veliko vlogo igra denar?
Mislim, da je alfa in omega. Od financiranja gre vse naprej. Režiser se mora temu prilagoditi in nekaterih stvari se je potrebno držati ter se odločiti, to bo v filmu, tega pa ne bo.

Glede na to, da ste med soustanovitelji Društva slovenskih filmskih delavcev, ki je predhodnik Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev, ki Badjurovo nagrado podeljuje od leta 1995, me zanima, kako gledate na te nagrado?
Zelo sem zadovoljen, da so mi dali to priznanje, ki je bilo pri žiriji soglasno sprejeto. Občutim veliko notranje zadovoljstvo, da sem po tolikih letih prejel takšno priznanje.

Bi svojim mlajšim kolegom namenil kakšno popotnico?
Srečno pot, veliko uspeha in delajte dobre filme, ker ti bodo prinesli denar v hišo in vi boste tako lahko delali nove in nove filme ter enkrat dobili tudi Badjurovo nagrado.