Z zaobljubo, ki je privedla do spreminjanja cerkvene zgodovine, se začne biografska drama o Martinu Lutru. Nemškega meniha in teologa, ki je s svojimi znamenitimi tezami navdihnil krščansko reformacijo, igra Joseph Fiennes, v nagrajenem filmu Erica Tilla pa si ga bo mogoče v sredo ob 22.05 ogledati na 1. programu TV Slovenija.
Pisalo se je leto 1505. Že pet let je minilo, odkar so si ljudje stare celine oddahnili, ker prelom stoletja ni prinesel pričakovanega apokaliptičnega konca. Že tako v očeh severnjakov vse preveč sproščen jug s Cerkvijo na čelu je pozabil na trepetanje pred obračunom, ki ga čaka na koncu, in se še bolj razpustil v svojem udobnem življenju. To je bil svet, ki ga resnicoljubni Martin Luter ni mogel razumeti.
A vrnimo se k tisti Lutrovi poti proti domu, ko ga je obdal grozovit vihar. Kako se prigoda z nevihto konča, vemo oziroma lahko vsaj uganemo. Njegove molitve so bile uslišane, vihar je preživel in postal avguštinski redovnik.
Pot, ki se ji je zaobljubil, si je predstavljal drugače. V Cerkvi so hlepeli le po oblasti, kopičenju bogastva, korupcija je postala vsesplošno sprejeta resničnost, nauki Svetega pisma pa vse bolj odmaknjeni od nje. Papežu Juliju II. stara bazilika sv. Petra ni zadostovala, želel si je novo, modernejšo, sveža renesančna stavba je morala izpodriniti 'zastarelo' starokrščansko. Takšni megalomanski arhitekturni in drugi podvigi ter razkošno življenje cerkvene gospode pa so zahtevali polno blagajno. Eden izmed načinov, kako to čim učinkoviteje doseči, so prepoznali v prodaji odpustkov. Ponudba je bila preprosta in grešnikom hitro mamljiva: za protiplačilo so grehi - pa naj bodo še tako hudi – v trenutku odpuščeni in pozabljeni.
95 tez je preveč in Lutra izobčijo
Takšna realnost je v Martinu Lutru sprožila jezo in srdit odpor proti tedanji uradni rimskokatoliški hierarhiji. Vernike je pozival, naj vendar bojkotirajo nekatere katoliške običaje in pravila. 31. oktobra leta 1517 je tako na vrata wittenberške cerkve pribil znamenitih 95 tez, v katerih je zahteval reformo Cerkve. Njegove besede so navdihnile številne ljudi in se širile iz ene dežele v drugo. V filmu vidimo, kako so verniki takoj po pribitju tez te prebirali in jih delili, vendar je treba to vzeti z nekoliko previdnosti. Poznavanje latinščine vendarle ni bilo tako široko med ljudmi, tudi branje ne. Zares pa so jih naglo prevedli v nemščino in jih v roku dveh mesecev razširili po vsej Evropi. Teze so navdihnile nastanek novih verskih skupin, luterancev, protestantov in drugih.
V Martinu Lutru je Rim prepoznal preveliko nevarnost, obtožili so ga krivoverstva in ga izobčili. V zaščito ga je vzel njegov volilni knez in ga skril v grad Wartburg, kjer se je lahko v miru posvetil nemškemu prevodu Biblije. Poleg Fiennesa igrajo v filmu še Alfred Molina, Jonathan Firth, Claire Cox in Peter Ustinov.
Od kraja do kraja po Trubarjevi poti
Nocoj, na predvečer dneva reformacije, pa bo po državni proslavi na 1. programu TV Slovenija na sporedu ponovitev dokumentarne oddaje, ki bo gledalcem približala življenje in delovanje Primoža Trubarja. Pot, dokumentarni sprehod po Trubarjevih krajih, sledi zgodbi tega začetnika slovenskega jezika od kraja do kraja. Ustavi se na 16 postajah, ki Trubarju sledijo od rojstva do smrti, od Raščice do Derendingena, od časovne omejenosti enega človeškega življenja do večnega narodovega spomina.
V 16. stoletju je potovanje po takšni poti trajalo po 17 in več dni, a tudi petsto let pozneje je za posameznika še vedno velik zalogaj. Kakšno voljo in notranjo moč je potreboval Primož Trubar, da je premagal prostor v svojem času, in kako na njegovo pot gledamo skozi sodobne oči?