Čeprav dramatične in velikokrat tragične usode velikih glasbenikov pogosto pritegnejo režiserje, pa pomenijo prav poseben izziv: kako pri gledalcih preprečiti občutek “že videnega”, ki lahko iz še tako pretresljivega filma naredi parodijo samega sebe? Verjetno po zaslugi filmov Ray (o Rayu Charlesu) in Hoja po robu (o Johnnyju Cashu) se bo v naslednjih mesecih s tem izzivom spopadlo kar nekaj projektov. Naši kinematografi na primer te dni predvajajo Življenje v rožnatem, zgodbo o nemirnem življenju in žalostni smrti velike Edith Piaf.

Marc Anthony se ne uči iz tujih izkušenj ...
Za 1. avgust je napovedana ameriška premiera še ene “resnične zgodbe”, El Cantante, v kateri bo Marc Anthony skušal prepričati kot kralj salse, Hector Lavoe – še en umetnik, ki mamilom ni znal reči ne dovolj odločno. Upajmo, da bo Marcu sodelovanje z Jennifer Lopez prineslo več sreče, kot ga je pred leti Benu Afflecku (spomnimo se polomije takratnih zaročencev, Gigli).

Dylan, Joplinova in Miles Davis - nihče ni varen
Jeseni prihajajo še I’m Not There, življenjska zgodba Boba Dylana, za predvajanje po svetu pa je bil odkupljen tudi Control, film o Ianu Curtisu, pevcu skupine Joy Division, ki je naredil samomor. In potem je tu še nekaj obveznih projektov, o katerih ni znanega še nič uradnega: že zelo dolgo nastaja film o Janis Joplin (z Zooey Deschanel v vlogi dolgolase hipijevke) in baje tudi filma o Milesu Davisu (igral ga bo Don Cheadle) in Keithu Moonu, bobnarju skupine The Who (z Mikom Myersom na čelu).

Morda še največ težav je imel Peter Newman, producent filma The Gospel According to Janis, v katerem naj bi hripavo pevko igrale že (tako so poročali mediji) Lili Taylor, Lindsay Lohan, Melissa Etheridge in celo Pink. Na koncu je izbral skoraj neznano Deschanelovo, ki se bo morala kosati z vsemi prejšnjimi "ekranizacijami" večne Janis; Bette Midler je v filmu The Rose na primer naredila iz nje poosebljenje "svete trojice": mamil, seksa in rokenrola.

Ana Jurc