Bil je duhovnik, spoštovan pridigar, poliglot, kemik, geograf, zgodovinar, zvezdoslovec in prvi učitelj slovenskih vinogradnikov, ob tem pa tudi tisti, ki je Prešerna nagovoril k pisanju Zdravljice, Petra Kozlarja pa spodbudil k izdelavi Zemljevida slovenskih dežel.

Z eno samo ohranjeno Vertovčevo fotografijo so se po poteh njegove dediščine po scenariju Mateje Rose in Maruše Zdešar Prelesnik in v režiji Marka Naberšnika odpravili trije bogoslovci in mlad duhovnik. Nastal je dokumentarni film Matija Vertovec, veliki um slovenskega naroda, ki si ga boste lahko premierno ogledali na božični dan ob 21.30 na 1. prvem programu TV Slovenija.

Kot pravi soscenaristka Mateja Rosa, ki tudi sama prihaja iz Vipavske doline, je Vertovec tam pustil ogromen pečat. "Ruralno prebivalstvo je izobraževal, ljudi spodbujal k cepljenju proti črnim kozam in jih tako ubranil smrti. Z njegovo pomočjo so se domačini ognili hudim davkom, še danes se po nasvete o vinarjenju zatekajo v njegovo literaturo. Pa ne le vipavski vinogradniki ... Prvi je pisal o vinarjenju in kletarjenju v domačem jeziku in brali so ga povsod. Slovenskemu narodu je dal prvo občo zgodovino, sodeloval je pri risanju prvega zemljevida naših dežel, Prešerna je spodbudil k pisanju Zdravljice," pravi in dodaja, da si nedvomno zasluži filmski spomenik.

Pri pridobivanju podatkov iz tega obdobja, gre za čas okoli leta 1800, sta se scenaristki po pomoč obrnili na domačine in sorodnike, in kot pravi sogovornica, "nekateri doma hranijo pravo arhivsko bogastvo o Matiji Vertovcu". Veliko podatkov sta našli tudi v NUK-u, saj je Vertovec izdajal članke v Kmetijskih in rokodelskih novicah, pot pa ju je odpeljala tudi v ljubljansko semenišče in Pokrajinski arhiv v Novi Gorici. "Najbolj naju je presenetilo dejstvo o Vertovčevi dostopnosti. V nasprotju s sodobniki ni pridigal le s prižnice, temveč je ob večerih obiskoval družine in jih ozaveščal na domovih, s kmeti se je srečeval ob šembiških mostovih, kjer jih je učil vinarjenja," odgovarja na vprašanje, kaj ju je med pripravo scenarija najbolj presenetilo.

Polje delovanja Vertovca je bilo izjemno široko: od zgodovine do vinarstva. Na vprašanje, kako je nanj gledala okolica, sogovornica odgovarja, da je bil Vertovec nedvomno vizionar. Že pred 150 leti je vinarje spodbujal k načinu kmetovanja, ki prinaša boljše rezultate, in jim predložil tržne strategije, ki so se danes izkazale za uspešne. "Vertovec je kot poliglot prebiral tuje strokovnjake, vendar je večino njihovih tez, preden jih je predal naprej, tudi sam preizkusil. O skeptikih njegovega časa pa priča zapis, v katerem Vertovec razlaga, kako so se mu sovaščani posmehovali, ko je gnojil trte."

Spodbuda Prešernu, naj napiše Zdravljico
Duhovnik pa je bil tudi velik ljubitelj pisane besede, objavljal je svoja besedila in se navduševal nad drugimi. Njegov spis Vinske trte hvala je pustil velik pečat v slovenski zgodovini: Prešerna je namreč navdihnil za zapis Zdravljice. "Vertovec v njem poziva "prvega pesnika - pesnika ljubezni" (op. p. Prešerna) - naj napiše vinski trti hvalo, kar je Prešeren nekaj let pozneje tudi storil. Krog je bil sklenjen, ko je bila sedma kitica Zdravljice izbrana za slovensko himno, uglasbil pa jo je Stanko Premrl - tudi on iz Podnanosa," navaja zanimiva dejstva scenaristka.

Čeprav se film v prvi vrsti poklanja izjemnemu možu, pa dokumentarni film vendarle ni rekonstrukcija njegovega življenja, temveč gre za preplet zgodbe glavnih protagonistov in časa Matije Vertovca. Dokumentarni film poleg vodilne biografske zgodbe hkrati detabuira duhovniški poklic, mladi raziskovalci pa se srečajo z Vertovčevimi sorodniki, domačini in strokovnjaki, ki vsak po svoje nadaljujejo delo velikega človeka. "Naš izziv je bil pokazati zgodbo o življenju in delu Matije Vertovca na sodoben način, čeprav tega izjemnega človeka prikazuje le ena sama obstoječa fotografija. Kako iz ene fotografije narediti zanimiv dokumentarni film? To je bilo naše osrednje vprašanje in tudi izziv," pravi režiser Marko Naberšnik.

"Nismo želeli rekonstrukcije"
K temu scenaristka doda, da so želeli sodoben, drugačen film, ki prinaša dodatno sporočilo. "Nismo želeli še ene rekonstrukcije. Tako nas skozi Vertovčevo življenje popeljejo trije teologi in mlad duhovnik, ki stopajo po Vertovčevih stopinjah. Raziskujejo njegovo življenje in sledi, ki so v današnjem času še vidne. Hkrati pa glavnim protagonistom puščamo prosto pot pri raziskovanju, jih spoznamo kot Marka, Matica, Vita in Janka osebno, in tako detabuiramo duhovniški poklic," pojasnjuje Mateja Rosa.

Če je igrani film vselej plod dolgih priprav, pa je, kot pravi Naberšnik, pri dokumentarnem filmu več produkcijske spontanosti. Pri dokumentarnem filmu se med snemanjem sledi naravnemu sosledju dogodkov, kak snemalni dan se lahko tudi spremeni in drugače zastavi, kot je bilo sprva načrtovano. Po njegovih besedah je pri igranih projektih to precej teže, saj si na snemalnem mestu odvisen od tehnične ekipe, statistov. "Scenarij igranega filma je namreč fiktivna zgodba, za katero je treba okoliščine snemanja poustvariti, pri dokumentarnem filmu pa je resničnost že prisotna in zato se lahko lažje prilagajaš," primerja snemanje igranega in dokumentarnega filma.