Tako prvenec Aide Begić Sneg (Snijeg, 2008) kot njeni drugi film Otroci Sarajeva (Djeca, 2012), ki smo si ga imeli pred kratkim možnost ogledati v ljubljanskem Kinodvoru, se ukvarjata z ljudmi, ki jim je vojna v Bosni in Hercegovini brutalno presekala življenja. Med kaosom povojne Bosne poskušajo obdržati stike v družini in skupnosti. Ženske so tiste, ki se borijo, da bi obdržale nekakšno družinsko in družbeno kontinuiteto.

Vas
V filmu Sneg živi skupina žensk v vasi v vzhodni Bosni dve leti po koncu vojne. Srbi so ubili njihove moške. Preživljajo se z izdelavo marmelade, ki jo odvlečejo do glavne ceste in tam prodajajo. Okoli tekajo punčke, otroci, katerih starši so bili ubiti. Tu je tudi tih in mrk fantek, ki ga stari imam, edini preživeli odrasel moški, šola. Spomini na ubite moške in spomini na predvojne čase vežejo ženske na vas. Ena še vedno upa, da se bo oče vrnil. Druga skoraj znori, ko vidi eno izmed punčk, kako si brije noge z britvijo njenega mrtvega moža. "To je sveto," histerično pove punčki, ki se je že naveličala tega življenja, povezanega s preteklostjo.

Verjetno najpretresljivejši prizor, ki ga je Begićeva posnela, je igra šarad med ženskami na začetku Snega. Udeleženke ne poskušajo uganiti imena igralcev, filmov ali pesmi, ampak moških, ki jih ni več, ker so jih ubili Srbi. Verjetno niti en prizor v njenih dveh filmih ne pokaže tako jasno, kako so zločini preteklosti ostali živi del sedanjosti.

V vas prideta dva lokalna Srba, ki sta zdaj gospodarstvenika in delata za korporacijo, ki želi kupiti "našo" zemljo. Eden izmed njiju to pove in pri tem poudari besedo "našo". Korporacija se, po njunih besedah, "ukvarja z gradnjo" in so ji "trenutna prioriteta države v razvoju". Ženske se morajo odločiti, ali naj ostanejo v tej revni vasi in se borijo za preživetje ali naj odidejo, kar bi pomenilo podleči novi različici etničnega čiščenja.

Na neki način Sneg spominja na matriarhalno klasiko temnopolte ameriške režiserke Julie Dash Hčeri prahu (Daughters of the Dust, 1991). V tem filmu se črnci, potomke in potomci suženj na začetku prejšnjega stoletja, odločajo, ali naj zapustijo otok, na katerem živi že nekaj generacij, in emigrirajo na sever. Družba je matriarhalna. Moški so prikazani kot bolj ali manj neuporabni. Njihova preteklost in njihovi predniki so del njihovega življenja in jih vežejo na otok Svete Helene na obali Južne Karoline. Zgodbo pripoveduje nerojeni otrok ene izmed junakinj, tako da se v filmu mešajo preteklost, sedanjost in prihodnost. Nekateri na koncu odidejo, medtem ko drugi ostanejo, da bi nadaljevali staro tradicijo.
Ta smisel kontinuitete je značilen za to, čemur jaz rečem matriarhalna kinematografija. Vrhunec med filmi, ki jih poznam, predstavljata Sneg in Hčeri prahu. Osredotočena sta na majhne dogodke in rituale, kot je, v filmu Begićeve, priprava marmelade, večerni pogovori med ženskami, ki med tem pletejo ali si delijo cigarete. Begićeva lepo obvlada majhne spremembe razpoloženja v prizorih. Recimo, ko mlada Bosenka sprašuje enega izmed Srbov o usodi svojega očeta, v ozadju vidimo junakinjo filma, kako naenkrat teče proč. Par minut pozneje vidimo, da je šla mešat sadje, ki se kuha. Ampak tega ne vemo, ko nas preseneti njen tek v ozadju kadra. Njeno nepričakovano dejanje uvede element zloslutnega. Pozneje bomo pa izvedeli, da je bil oče dekleta ubit z drugimi moškimi iz vasi.

Mesto
V Snegu je Begićeva ustvarila fino pajčevino odnosov med ženskami. To je slika zapuščene in žalostne skupine žensk. To je svet brez moških, in njihova odsotnost je mučna. Režiserka pa nam vseeno ustvari občutek nekakšne popolnosti, tako da ima odločitev o odhodu ali vztrajanju dramsko težo. V njenem naslednjem filmu Otroci Sarajeva pa se razbitost Sarajeva manj kot dvajset let po koncu bosanske vojne čuti v skoraj v vsakem kadru. To je bolj ambiciozen film, kot je bil Sneg. V nasprotju s tihim podeželjem v prvencu Sarajevo je v tem filmu, ki se odvija pred novim letom, grozeče hrupno. Kuhinja restavracije, v kateri dela junakinja Rahima, je polna kričanja. Lastnik je gangster, ki kričeče grozi nameščencem, da jih bo vse pobil. Na ulicah pokajo petarde. Časopisi poročajo o brutalnih umorih. Rahiminega mlajšega brata Nedima ves čas pretepajo. Otroci politikov počnejo, kar hočejo. Nedim skriva revolver. Socialne službe, delodajalci in politiki so nezmožni sočustvovanja.

Otroci Sarajeva so niz dogodkov iz življenja Rahime (Marija Pikić), vojne sirote, ki poskuša obstati v negotovem svetu. Brat Nedim (Ismir Gagula) se je stepel s sinom ministra v vladi in mu zlomil "dragocen" iPhone. Nesočutna socialna delavka ga želi Rahimi odvzeti. Policija jo preganja, ker je grozila ministru, s čigar sinom se je Nedim stepel.

Film se ne izogne nekaterim šablonam. Rahima se neke noči na poti domov ustavi in gleda lepo razsvetljeno in relativno bogato hišo (neenakost v povojni družbi). Spopade se z očetom fanta, ki ga je njen brat pretepel; ministra v vladi, ki ji namigne, da ji bo oprostil bratov dolg, če bo z njim spala (zloraba moči v povojni družbi). Film nenaklonjeno primerja neko mlado mater v kratkem krilu in z naličenim obrazom z junakinjo, ki je verna ženska z naglavno ruto (kar dokazuje, da je matriarhat le prevzel nekatere predsodke od patriarhata).

Vseeno pa je Begićeva dobra režiserka. Njena uporaba videoposnetkov iz časa obleganja Sarajeva je zmerna in zaradi tega izredno učinkovita. Ne prekinjajo toka filma in niso prevladujoč element, ampak mečejo svojo senco na vsa dogajanja. Begićeva zna ustvariti tudi takšne neugodne pokrajine, kot je predor, skozi katerega mora Rahima hoditi, da bi prišla v službo. Tresoča kamera iz roke sledi njeni hitri in odločni hoji skozi temen prostor. Skupine mladih mečejo pred njo petarde, neko dekle graja nekega fanta. Začne se pretep in ji prepreči pot. Obrne se in gre nazaj. Sarajevo Begićeve je obupno mesto. Na koncu filmu preostane le slaviti neko majhno zmago.

Korenine
Zanimivo si je bilo ogledati Otroke Sarajeva le nekaj dni po ogledu zadnjega filma režiserke Ursule Meier Otrok iz zgornjega nadstropja (L'enfant d'en haut, 2012). Obe režiserki se ukvarjata s preživetjem in s človeškimi koreninami. Filma Dom (Home, 2008) in Otrok iz zgornjega nadstropja se odvijata v svetu, v katerem je (vsaj v filmih Meierjeve) biti brez korenin norma. Ne da se spustiti korenin v asfalt.

Pri Aidi Begić pa gre za svet, v katerem je preteklost del zdajšnjega življenja. Korenine so živa stvar, so del vsakodnevnega življenja. Sneg vsebuje prizor, v katerem ena izmed junakinj gleda fotografije iz predvojnega življenja. Takšni prizori so v bosanskih filmih pogosti. Pogosto so močni, ker dramatizirajo tragedijo naroda. Kontinuiteta življenja naroda je kruto prekinjena. Nič ni bolj oddaljeno od življenja na teh slikah; življenja, ki je dokončno in nepovrnljivo uničeno.

Kljub temu Aida Begić vedno pusti svoje junakinje (in junake) z nekaj upanja. Konec Snega pusti vtis, da obstaja možnost, da bo vas, v kateri ženske živijo, spet zaživela. Otroci Sarajeva se končajo z vsaj začasnim premirjem med sestro in bratom. V tem je Begićeva podobna sicer zelo drugačni bosanski režiserki Jasmili Žbanić, ki je svojo Grbavico (2006) in Na poti (Na putu, 2010) končala s kljubovalnim optimizmom. Pri Begićevi je optimizem zmernejši. Komaj ga opazimo. Meierjeva nas ne pusti z optimističnimi konci. Morda Begićeva in Žbanićeva menita, da je pesimizem razkošje, ki si ga lahko zahodnjakinja, kot je Ursula Meier, dovoli. Bosenki, otroci vojne in na splošno ljudje, ki se borijo za preživetje v družbi, ki jo je vojna zlomila, pa si luksuza brezupa ne smejo privoščiti.