Med letoma 1939 in 1945 so v nacistični Nemčiji pod okriljem programa evtanazije, imenovanega Action T4, usmrtili okrog 200 tisoč posameznikov, ki so bili katalogizirani kot telesno ali duševno bolni. Med njimi je bilo tudi pet tisoč otrok. Zaradi protesta številnih javnih osebnosti je Hitler program ustavil – tako se je vsaj zdelo. V resnici ga je samo preselil na pediatrične oddelke bolnišnic, kjer so zdravniki lahko nečloveški načrt izvajali še naprej.

Drama Megla v avgustu (2016), ki jo je po predlogi istoimenskega romana Roberta Domesa (2008) režiral Kai Wessel, podaja resnično zgodbo 13-letnega Ernsta Losse (Ivo Pietzcker), pripadnika skupnosti nomadskih Jenišev. V njegovi kartoteki se pojavi usodna oznaka – narodnost: Rom. Čeprav je to napaka, je ta napaka v času nacistične tiranije usodna: fanta strpajo v psihiatrično ustanovo za mladino, kjer vlada hladni dr. Veithausen (igra ga morda najprepoznavnejši obraz nemškega filma Sebastian Koch).

Deček je precej uporne narave in hitro pridobi sloves težavnega bolnika, zato je pod drobnogledom glavnega zdravnika. Tako ali tako pa Ernst samo čaka, da bo ponj prišel njegov oče in ga odpeljal v Ameriko. Oče se sicer res vrne iz koncentracijskega taborišča, ampak mu zato, ker nima stalnega bivališča, dr. Veithausen sina noče izročiti.

Ernst je tako obsojen na dolgo ždenje v bolnišnici, ki se skoraj za nikogar ne koča na svobodi. Fant dojame, kaj se v bolnišnici pod krinko "zdravljenja" v resnici dogaja: na prikrit način izvajajo program "očiščenja nemške rase vseh bolnih genov".

Poleg grozljivih ukazov "z vrha" Megla v avgustu pretrese predvsem s prikazom hipokrizije in krivde na ravni birokratov, ki skušajo za vsako ceno ustreči sistemu. Scenarij posebej poudari grotesken kontrast med zdravnikovim priljudnim, skoraj očetovskim odnosom do malih bolnikov in klinično natančnostjo, s katero ponoči izvršuje načrt njihovega poboja. Wessel se odreče eksplicitnim prizorom nasilja, s čimer ozavesti dejstvo, da so se najhujši zločini odvijali na samem in brez prič.

Film je bil leta 2016 v ožjem izboru filmov, ki so se potegovali za naslov nemškega kandidata za tujejezičnega oskarja, a je čast na koncu pripadla komediji Toni Erdmann.