Dokumentarni film, ki ga je režirala izraelska režiserka Michèle Ohayon, temelji na pismih Jacka in Ine Polack, ki sta preživela holokavst, lani pa celo praznovala 60. obletnico poroke. Zgodbo, ki se istočasno zdi neresnična in preveč resnična, prežema globoko upanje zaljubljencev in celo nepričakovan humor. V prvih minutah filma se Jack predstavi s temi besedami: "Sem zelo poseben taboriščnik. Bil sem v koncentracijskem taborišču skupaj z ženo in ljubico. Verjemite, ni bilo lahko."

Ménage à trois v koncentracijskem taborišču
Jack in Ina sta se spoznala v okupiranem Amsterdamu leta 1943, le mesec preden so ga skupaj z ženo Manjo deportirali v Westerbork, prehodno taborišče na vzhodu Nizozemske, kamor so nacisti zapirali Jude in nasprotnike režima, preden so jih poslali v koncentracijska taborišča. Dva meseca kasneje se jima je v isti baraki pridružila še Ina in vse tri so odpeljali v nemško koncentracijsko taborišče Bergen-Belsen.

Film dopolnjujejo pisma ljubimcev
Arhivske posnetke iz koncentracijskih taborišč, ki jih je Ohayonova v letih raziskovanja nabrala po evropskih in izraelskih arhivih, v filmu dopolnjujejo Jackova in Inina pisma, ki pa ne pripovedujejo samo o lakoti, boleznih in strahu, ampak tudi o ljubezni in ljubosumju. Ohayonova je njuna pisma odkrila s pomočjo svoje prijateljice in njune hčerke Margrit, ki jih je našla na podstrešju in jih skupaj s starši ter predstavniki centra Ane Frank prevedla in leta 2000 izdala v obliki knjige.

K. S.