O tem pripoveduje že otvoritveni film 22. Festivala slovenskega filma – igrani celovečerec Metoda Pevca Jaz sem Frenk, ob tem pa vsaj še Vsi proti vsem Andreja Košaka in Korporacija Mateja Nahtigala, spomni direktorica festivala. "Imamo kar tri zelo prepričljive filme, ki relevantno posegajo v konkretno okolje, v katerem smo, in razlagajo, zakaj prihaja do takih stisk in osebnih dram. Pojavljajo se junaki, ki hočejo priti stvarem do dna. Kot je Frenk in drugi, ki jih bodo gledalci videli v Portorožu," je Jelka Stergel povedala v MMCAnalizi.

Festival se bo s Pevčevim novim celovečercem začel v torek, v slabem tednu dni pa bodo predvajali 106 filmov. Od tega jih je 57 vključenih v tekmovalni program, za osrednje nagrade pa se letos poteguje 11 celovečercev, vključno s filmom Jaz sem Frenk.

Metod Pevec v tem prek zgodbe o boju za dediščino med protagonistom Frenkom in njegovim mlajšim bratom sooča socialistične vrednote s kapitalističnimi. Režiserja je tudi tokrat pri pisanju scenarija (tega je napisal z Ivom Trajkovom) in snemanju vodil močan socialni angažma, ki ga je v nasprotju z nagrajenim in kritiško hvaljenim dokumentarcem Dom tokrat prenesel v igrani film.

"Kot študent filozofije sem s Filozofske fakultete prišel z marksistično izobrazbo in ob vseh teh družbenih spremembah nisem vedel, kako z vso to marksistično navlako ali kako naj bi jo takrat razumel. Ko sem delal dokumentarec Dom in je prišla gospodarska kriza, sem moral ponovno sesti v filozofsko šolsko klop in premisliti, kaj je marksizem. V tem samskem domu, kjer sem snemal dokumentarni film, sem srečal ogromno teh malih nemočnih Frenkov in sem se odločil, da bom naredil tega Frenka, v katerem je tudi precej mene in vsega, kar se dogaja. Na neki način sem Frenk tudi kar jaz sam," razmišlja Pevec.

Na vsak način je film, ki ima politično sporočilo v nevarnosti, da bo pretirano sporočilen, zlasti, kadar so na drugi strani ljudje, ki so se odvadili, da jim kdo kaj neprijetnega sporoča, dodaja.

"Zelo smo razveljavili osnovno vrednoto, ki je bila nekoč parola, pa tudi bolj spoštovana. Ta osnovna vrednota je delo. Danes so druge vrednote – kako obogatiti brez dela, kako obogatiti na račun delavcev. Delavci so vnaprej postavljeni v 'luzerski' položaj. Naš Frenk je na nekem robu. Najbolj me zanima spor med dvema bratoma – to sta levi in desni brat, to je ta slovenska razslojenost. Nisem hotel poveličevati nobenega od njiju, vsak je zaveden. Resnica je nekje vmes. Nekoč smo poveličevali socialistične vrednote, danes pa enako nekritično poveličujemo kapitalistične vrednote."

Brata poosebljata dva pola današnje Slovenije, nebrzdani kapitalizem in socialistične vrednote. Sta ta dva brata obsojena na večni razkol? Je kakršna koli pomiritev med njima sploh mogoča?

"Mislim, da popolna sprava ni niti mogoča niti morda ni potrebna. Pri sporih je vedno ključna stvar, da se vzpostavi dialog, strpnost, razumevanje in da se vzpostavi sodelovanje ter neka srednja mera. Kdor pa spravo razume v smislu: 'Jaz imam prav, ti pa priznaj, da imam prav.' To pa ne gre," pravi režiser in dodaja: "Mislim, da je čas, da ne poslušamo več kapitala, ker vidimo, kam nas pelje. Ne le zaradi tega, kar delamo delavskemu razredu, tu je tudi velika škoda, ki jo povzročamo našemu planetu."

Jelka Stergel je spomnila na tisto pozitivno lastnost filma, ki v primerjavi z ideologijami in filozofijami govori o konkretnih ljudeh, osebnih dramah, o razvoju značajev. "Pri filmih, kot je Jaz sem Frenk, se mi zdi odveč razlagati, kaj je režiser hotel povedati s filmom, treba je pogledati, kako njegovi karakterji živijo svoje vloge. Najbolje pri tem je, da liki presežejo raven ideologije, saj film sporoča prek čutnosti, prek čustev. Pomembno je, da se mi poistovetimo z liki in razumemo njihovo čustvovanje. Zreducirati film na soočenje kapitalizma in socializma … vendarle je jedro spora v človeški koruptivnosti, saj smo samo ljudje. Film morda nehote sporoča, da je tisto, kar je treba razumeti in se nenehno sooča, korekcija negativnega v človeku in v njegovem značaju," še dodaja.

Sorodna novica Slovenski film vabi v Portorož: od političnih trilerjev do poetičnih dram

Jelka Stergel, ki je funkcijo direktorice prevzela, ko je FSF praznoval 20 let, zdaj njegov program uresničuje tretje leto. Kot pravi, ima konstruktiven odnos do tega, kar je bilo prej narejeno. "Mislim, da se je festival v obdobju, preden sem prevzela prireditev, razvil. Predvsem je šel v kvantiteto. Dosegel je veliko več prijav kot prej in tudi obisk se je bistveno bolj povečal. Kar se mi je zdelo pomembno, je, da naredimo preskok, da smo previdnejši pri selekciji, da poudarjamo, kaj je presežno in še vedno ohranjamo informativno vlogo festivala. Da v sklopu panorame pokažemo čim večji del filmske produkcije v Sloveniji, ki je vpogled v to, kar se v Sloveniji dogaja na filmskem področju."

Prvotna namena festivala sta po njenem mnenju strokovno druženje in predstavitev slovenskih filmov medijem ter stroki in tudi širši javnosti. "FSF razumem kot naslednji korak sofinanciranja, ki ga opravlja javna agencija in prispeva oz. doda k temu, da skrbimo za sofinanciranje projekta, realizacijo, promocijo in distribucijo, tudi neko podstat, ki izobražuje, nudi prostor za poslovna srečanja in privablja poslovne partnerje iz tujine. Skratka, angažirano sem pristopila k temu, da se ta strokovni del okrepi in festival tudi na ta način postane središče filmske ustvarjalnosti."

Več pa spodaj v MMCAnalizi, ki jo je vodila Ana Jurc.