Oglas
Tisto, kar imam rad, je stalno napredovanje in učenje o svetu in družbi, vsaka nova vloga je nova življenjska lekcija. To me zelo veseli in izpolnjuje. Vsaka vloga je kot nova diploma iz življenja ...
Mislim, da vsega njegovega življenja in značaja ne moremo zreducirati samo na negativno, psihopatsko in morbidno. Ko so ga intervjuvali v zaporu, je razlagal, da ničesar ne čuti, da mu ni žal za to, kar je storil, ampak to je zgolj igra, način zaščite. Ko ugasnejo luči v samici, zre v strop in razmišlja, kako je sebi in svoji družini uničil življenje.
Morda se (tudi) zato ne čudimo nad njegovim zanimanjem za neobičajne, ekscentrične like, kakršni so tisti v filmih Williama Friedkina (Bug) ali Jeffa Nicholsa (Take Shelter). Podobno velja za serijskega morilca Richarda Kuklinskega v filmu The Iceman, ki je bil tudi povod, da smo z novinarji na filmskem festivalu v Torontu srečali s to novo ameriško igralsko veličino.
Ko Michael Shannon igra serijskega morilca, ta ni samo eden od običajnih tovrstnih manijakov. Richard Kuklinski je bil pošast posebne vrste - družinski človek, ljubljeni mož in nežen oče, ki je med letoma 1970 in 1985 v New Yorku in njegovi okolici ubil več kot sto ljudi! Pravi morilec je umrl v zaporu leta 2006, ne da bi dočakal ekranizacijo svojega bizarnega življenja. "Igralec po definiciji živi dvojno življenje, v službi je ena oseba, zasebno je tisto, kar je," nam je povedal Michael Shannon, ko smo ga vprašali o dvojnem življenju poklicnega morilca, ki ga igra v filmu in povezavi tega z igralskim poklicem.
"Mislim, da je vzporejanje z življenjem Kuklinskega v tem kontekstu smiselno. Ni mi težko pustiti lika na snemanju, preprosto se izključim, nisem obseden z likom, ki ga igram. Med delom se pretvarjamo, da smo nekdo drug, nato pa gremo k ženi in otrokom ter medtem nikogar ne ubijemo! (smeh). Če dobro 'oddelamo' lik, ga ni težko odmisliti, torej ga pustiti na snemanju, če pa tega nismo storili, bomo o njem razmišljali tudi potem, ko se ugasnejo kamere ..."
Je mogoče imeti 'rad' lik, kakršen je Richard Kuklinski? Jasno nam je, da ga kot profesionalec obožujete, saj je prava dragocenost za vsakega ambicioznega igralca ...
Življenje je kompleksen pojav in težko je vsa čustva in nianse enega življenja vpeljati v uro in pol ali dva filma. Da lahko interpretiramo lik, ga je treba razumeti, to pomeni gledati svet z njegovimi očmi, kar ni enostavno. A še težje je to videnje prepričljivo prenesti občinstvu. To velja za vsak lik, ki ga igram. Zamislite si človeka, ki je hladnokrvni morilec, a obenem sposoben neizmerno ljubiti svojo družino, otroke in ženo. To seveda ne pomeni, da se strinjam z njegovimi zločini, lahko pa razumem njegovo bolečino, žalost, muko in osamljenost. Mislim, da vsega njegovega življenja in značaja ne moremo zreducirati samo na negativno, psihopatsko in morbidno. Ko so ga intervjuvali v zaporu, je razlagal, da ničesar ne čuti, da mu ni žal za to, kar je storil, ampak to je zgolj igra, način zaščite. Ko ugasnejo luči v samici, zre v strop in razmišlja, kako je sebi in svoji družini uničil življenje.
Zdi se, da vas privlačijo psihološko bolj zapletene vloge, zelo intenzivni liki ...
Ne vem. Sem zelo občutljiva oseba, mislim, da je ironično, da je ta 'intenzivnost' likov, ki jih igram, v bistvu stranski produkt moje prevelike občutljivosti do zunanjega sveta in ljudi, situacij in pojavov ... Niti sam ne vem. Nikoli ne poskušam biti 'intenziven' v svojih likih, vedno preizprašam lik, situacijo, okoliščine, kontekst in nato poskušam biti prepričljiv v interpretaciji lastnega razumevanja vsega tega. Vse drugo je vključeno in tu je intenzivnost posledica tega, ni moja zavestna odločitev.
Gledate svoje filme? Vam je gledanje samega sebe s položaja gledalca tuje?
Gledam jih, ja, ni se mi težko videti na zaslonu. Zelo dolgo opravljam ta poklic, zato mi ni neobičajno. Rad pogledam svoje filme tudi zato, da bi opazil nianse, morda napake, ki sem jih napravil, iz katerih se lahko kaj naučim, da bi bil naslednjič boljši.
Pa opazite napake, se učite iz njih?
Mislim, da se. Vedno je lahko boljše in vedno se lahko naučimo kaj novega. Najpomembnejše so izkušnje. Spominjam se svojega prvega filma, ko še nisem vedel, kako vse to deluje. Režiser se je drl name, jaz sem bil videti trapasto in izgubljeno ... Pomislil sem, da nimam kaj iskati v tem poslu, a minilo je dvajset let in sem še vedno tu, boljši in bolj samozavesten. Naučiš se malenkosti in detajlov, kaj pomeni življenje v tem poklicu, kako v vlogi igralca povedati zgodbo, obenem pa tudi, kako sam sebe gledati na zaslonu in kako se učiti iz lastnih napak. Tisti, ki pravijo, da se ne morejo gledati, nimajo dovolj poguma, da bi se soočili s svojimi napakami.
Sliši se zelo preprosto ...
Ne pravim, da je enostavno, vse je stvar izkušnje. Kot igralec ne kopljem globoko, ne iščem kompleksnih čustev, kot se zdi. Vse je v detajlih in najboljšem načinu pripovedovanja zgodbe. Pomemben nisem jaz, ampak zgodba. Za cilj si vedno postavim pripoved zgodbe, ne beljenje glave o sebi in svoji igri. Ni pa vedno enostavno, saj kdaj nisem prepričan, ali sem dobro opravil. Vendar to je tudi dobro, da se venomer preizprašujemo. Za igralca je najslabše, ko 'zaspi, ker je prepričan, da se je vsega in naučil in vse obvlada.
Kdaj ste ugotovili, da vas kliče igralski poklic?
V srednji šoli. Nisem se ukvarjal s športom kot večina mojih vrstnikov. V teh letih sem bil majhen in debelušen, šele pozneje sem zrastel in shujšal, zato sem se odločil za igro kot svobodno aktivnost. Igral sem v šolskih predstavah in ugotovil, da v tem uživam in da me igra privlači.
Še vedno uživate v igri? Vas je začetno navdušenje popeljalo do poklica, ki vas zadovoljuje in s katero se preživljate?
Še vedno uživam v igri, tako v gledaliških kot filmskih vlogah, čeprav gre za različna medija. Igralstvo je zelo zahteven poklic z veliko izzivi. Tisto, kar imam rad, je stalno napredovanje in učenje o svetu in družbi, vsaka nova vloga je nova življenjska lekcija. To me zelo veseli in izpolnjuje. Vsaka vloga je kot nova diploma iz življenja ...
Iz Toronta za MMC Stjepan Hundić
Tisto, kar imam rad, je stalno napredovanje in učenje o svetu in družbi, vsaka nova vloga je nova življenjska lekcija. To me zelo veseli in izpolnjuje. Vsaka vloga je kot nova diploma iz življenja ...
Mislim, da vsega njegovega življenja in značaja ne moremo zreducirati samo na negativno, psihopatsko in morbidno. Ko so ga intervjuvali v zaporu, je razlagal, da ničesar ne čuti, da mu ni žal za to, kar je storil, ampak to je zgolj igra, način zaščite. Ko ugasnejo luči v samici, zre v strop in razmišlja, kako je sebi in svoji družini uničil življenje.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje