"Zanimiv, a težek material, preveč temačno zame!" Ne preseneti, da je bila krhka in nežna Winona Ryder šokirana: The Iceman je resnično bizarna resnična zgodba, ki govori o Richardu Kuklinskem, ljubljenem soprogu, predanem očetu in ... grozljivem morilcu, ki je med letoma 1970 in 1985 umoril več kot sto ljudi na območju New Yorka!

Pozneje med pogovorom nam Winona razkrije, da tudi sicer beži od tehnologije, interneta in podobnih stvari in da tudi televizije ne gleda veliko: "Prijateljica mi omenja neke zvezde resničnostnih šovov ... kako se že imenujejo?" ("Kardashiani?" spet vskočimo), "ja, Kardashiani ... Tega ne razumem, zakaj so taki ljudje danes slavni in zvezde?" Nato nam razkrije, da obožuje branje, da je nekdaj zbirala prve izdaje knjig, da obožuje občutek knjižnega papirja pod prsti in poseben vonj, ki ga ima samo knjiga.
Winona Ryder danes redko snema in še redkeje daje intervjuje. Pred dvema letoma smo jo lahko videli v Črnem labodu, kmalu pa na filmska platna prihaja Burtonov animirani film Frankenweenie, v katerem je Winona posodila glas enemu izmed likov.
"Vlog ne lovim kot nekdaj, to mi ni več prioriteta," pravi ameriška igralka, ki je na dogovorjen intervju v prijetni restavraciji in baru na Lidu prišla od glave do pet odeta v črnem - ozko oprijete kavbojke, suknjič, pod katerim je nosila lahko kratko obleko in čevlje z visokimi petami i iz brušenega usnja. Zelo je vitka, z bledim obrazom in zato njene velike temne oči še bolj izstopajo. "Danes uživam ob branju, glasbi, druženju s prijatelji v San Franciscu in pisanju. Sprejemam samo vloge, ki me zares privlačijo in ki mi nekaj pomenijo," nam še razkrije slavna igralka.
Kaj vas je pritegnilo pri vlogi žene človeka, ki je ubil več kot sto ljudi?
To je zelo bizarna življenjska zgodba, in ko pomislim, s kom je ta ženska delila življenje in imela dva otroka, me strašno bremeni! Še vedno vse to "premlevam" v glavi in res me zanima, kako bo reagiralo občinstvo. Zanimiva mi je bila njena ambivalenca, mi v bistvu ne vemo, ali je ona vedela, da njen mož mori za denar. Jaz mislim, da je vedela veliko več, kot je pozneje priznala, ampak je to zakopala globoko v sebe, ker bi drugače morala tudi sama prevzeti odgovornost. Ljudje si radi zatisnejo oči, če je to bolj enostavno, toliko bolj, ko gre za lastno družino, če tudi gre za nekaj tako strašnega, brutalnega in odvratnega, ko je to. Predstavljajte si ubiti več kot sto ljudi! Že sama misel me zmrazi do kosti.
Kako to, da ste sploh privolili v to vlogo in snemali film?
Veste kako? Iz scenarija sem iztrgala vse strani, na katerih ni bilo mojih dialogov, kjer se govori o umorih, kjer se mori in kolje, kjer sta vse to nasilje in brutalnost, ter si predstavljala, da snemam družinski film o predanem možu in očetu dveh hčera. Tudi na snemanju sem se izogibala pogovorom o vseh teh brutalnih prizorih, mafijskih pogovorih in umorih. Če bi imela konstantno vse to v glavi, mislim, da bi bila med potekom samega snemanja prestrašena! Za mene bi bilo preveč brutalnih slik v glavi. Zelo sem občutljiva na nasilje.
Omenili ste, da pišete, nam lahko poveste kaj več? Pišete scenarij? Roman? Zase?
Ničesar posebnega nimam povedati. (smeh) Oba starša sta pisatelja, zelo dobra, jaz občasno pišem, ampak si tega ne upam nikomur pokazati, ne vem, ali to kaj pove. Ko prebiram Philipa Rotha, Kerouaca, Faulknerja in druge velike pisce, me to navdihuje ali frustrira in pomislim "Hudiča! Nikoli ne bom pisala kot oni!" (smeh) Mislim, da nimam dovolj pisateljskega talenta, da bi si upala nekomu to ponuditi za objavo. Nimam nekega posebnega stila, ki se ga držim. Pišem dnevnik, zapisujem svoje misli in trenutke, ki jih vidim okoli sebe, zgodi se, da začnem pisati in se ne morem ustaviti, pa se vse spremeni v en stavek, kot Joyceov tok misli. Vendar ne mislim, da ima moje pisanje neko vrednost in težo.
Bili ste zelo mladi, ko ste postali slavni in znani. Koliko se je Hollywood od takrat spremenil?
Z igralstvom sem začela že v srednji šoli in se nisem zavedala, kaj se dogaja okoli mene, a ko sem dopolnila 21 let, sem kupila hišo v San Franciscu in lahko rečem, da je bilo to mesto od začetka moj dom, čeprav sem zaradi dela veliko časa preživela v Los Angelesu. Živela sem tudi v New Yorku. V tem času so mi v Hollywoodu govorili, da moram snemati film za filmom, in če tega ne bom storila, me bodo vsi pozabili in moja kariera bo končana. To razumem, ker je konkurenca v Hollywoodu ogromna, ampak ne želim si takšnega življenja in tako velikega pritiska. Zavračala sem avdicije in so me čudno gledali in govorili "V čem je njen problem?" (smeh). Tudi danes me sprašujejo "Pa kje si ti? Zakaj nič ne snemaš?" kar razumem za kompliment, ampak ne želim snemati filma za filmom, to me ne zanima. Moje življenje mi je všeč, kakršno je. Ko me neka vloga pritegne, kot npr. tista v Črnem labodu, jo z veseljem sprejmem in sploh ni važno, da gre za manjšo vlogo.
Se vam zdi, da se je položaj igralk v Hollywoodu izboljšal?
Nisem prepričana, morda je tako videti navzven, ampak "ženske v letih" so v Hollywoodu še vedno drugorazredna roba. Mislim, da je bilo nekdaj bolje, Bette Davis, ki je ena mojih idolov, je bila prava zvezda v zrelejših letih. To, kar se dogaja v sodobnem Hollywoodu, se meni zdi nesmiselno: nadarjene igralke in ženske v zrelejših letih se postavljajo na stranski tir samo zato, ker niso več v svojih dvajsetih in nimajo več popolnih teles in zaradi tega niso zanimive občinstvu in medijem? To mi nikoli ne bo jasno!

Stjepan Hundić za MMC iz Benetk