Četrtek je v deževnem Portorožu postregel z (vsaj) dvema fascinantnima, čeprav med seboj diametralno nasprotnima filmoma.

A o Burgerjevi Avtošoli več pozneje. Najprej je s svojo minimalistično družinsko dramo občinstvo brez besed pustila Sonja Prosenc; Drevo morda ne bo všeč vsakomur, a je gotovo eden najdrznejših igranih celovečercev, kar smo jih - kljub močni novi generaciji mladih režiserjev – v zadnjih letih lahko videli na FSF-ju.

Fragmentarna zgodba in eliptični način njenega podajanja od gledalca zahtevata določeno mero potrpljenja: dokler se koščki sestavljanke ne začnejo zlagati v celoto, je jasno bolj malo.

Tu je deček, Veli (Lukas Matija Rosas Uršič), ki živi s svojo materjo Mileno (Katarina Stegnar) in starejšim bratom Alekom (Jernej Kogovšek). Oče je mrtev, izvemo, in družina očitno nikoli ne odhaja od doma, čeprav sprva še ne razumemo, zakaj. Veli neskončno dolge ure preživlja na praznem dvorišču, kjer za golim zidom samevajo motorno kolo, koza in posušena lončnica, ter si pripoveduje zgodbe o "hiši, iz katere je izginil čas". V drugem poglavju – film ima tridelno strukturo - stopimo iz hiše. Pred nami se odvije predzgodba, ki pojasni razlog za prostovoljno klavzuro trojice (nesreča, ki se je končala s smrtjo in zdaj, vsaj z vidika nikoli videne, a grozeče lokalne skupnosti, terja maščevanje). V sklepnem delu se brezizhodna človeška stiska prek občutkov krivde in odgovornosti zaostri do točke preloma in neizbežnega, a vseeno presunljivega konca.

Velika redkost je, da je Drevo eden izmed peščice slovenskih filmov, postavljenih v nam popolnoma tuje okolje; na prvi pogled bi bil lahko v sorodu s kazahstansko srhljivko Učne ure harmonije. V resnici je neimenovani milje, kot se nekje na sredi izkaže prek jezika, Albanija. "Z Mitjo (Mitja Ličen je soscenarist, op. n.) sva temo krvnega maščevanja raziskovala za neki drug projekt. Več ko sva izvedela, bolj nama je postajalo jasno, da imava v rokah material za celovečerni film. Vseeno pa sta naju na koncu manj zanimala anatomija albanske tradicije krvnega maščevanja in bolj podajanje občutka ujetosti," genezo filma pojasni Prosenčeva.

Modra je najtoplejša barva
Film gledalca bolj kot verbalno nagovarja z vizualnim jezikom in zgodbo podaja prek pazljivo komponiranih podob ter ogoljene scenografije. Pri tem ima ogromno vlogo uporaba barv: film je zavit v odtenke bele, modre in sprane sivo-rjave barve, pri čemer vsaka v sebi nosi določen simbolični naboj. "Že od začetka je bilo jasno, da bomo uporabili specifičen, rigiden in klavstrofobičen kolorit," potrdi Ličen. "Tri četrtine vseh sestankov so bile posvečene scenografiji, kostumografiji in koloritu. Ves dan smo potrebovali, da smo določili odtenek modre, ki ga bomo uporabili. Tudi posamezne kadre sva večinoma dorekla še pred samim snemanjem."

Režiserka je vlogo matere Katarini Stegnar dodelila brez predhodne avdicije. "Zdelo se mi je, da bo Katarina že samo s svojo prezenco sposobna liku Milene vdihniti moč. Nisem hotela ženskega lika, ki bi v gledalcu vzbujal pomilovanje." Lukasa Matijo Rosasa Uršiča in Jerneja Kogovška je izmed približno petdesetih kandidatov (za vsako vlogo) izbrala na avdiciji.

Kogovšek, ki se ga verjetno spominjate iz Vojnovićeve odmevne ekranizacije Čefurji raus!, še vedno nastopa z izrazitim pridihom "ne vem, kaj sploh delam med vso to filmsko srenjo" sramežljivosti. Največ težav je imel, pravi, z učenjem albanščine. "O f*k. To je bilo zame tako zelo težko. Poslali so mi dva govorca albanščine in oba sta se ob moji izgovarjavi kar križala. Neverjeten antitalent sem. Veliko mi je pomagal Suad Fazli, ki v filmu igra mojega najboljšega prijatelja. Pomagal mi je, da sem se otresel robotskosti govorjenja neznanega jezika." "Takole bomo rekli: lektorji so potrdili, da bodo Albanci razumeli, kar se govori v filmu," vskoči producentka Sandra Ržen.

Največji izziv je Stegnarjeva videla v tem, kako močna čustva podati prek minimalnih gest. "Najtežje je bilo ugotoviti, kako prenesti ujetost s tem, da samo hodim po hiši in nimam v resnici nobene večje replike. Zelo veliko igre, ki ni videti kot igra, je v filmu. Sonja mi je ves čas dopovedovala, da ne smem izražati nobenega občutka panike … No, enkrat mi je dovolila paniko, pa je ta prizor potem izrezala. (Smeh.)"

Albanija v Gorici
Film je bil posnet v 26 snemalnih dneh, petih več, kot je bilo sprva predvideno. Največ težav je imela pri posnetkih zunanjosti ekipa z vremenom. Namesto v Makedoniji, kakršen je bil prvoten načrt, so namreč snemali kar v stari in Novi Gorici. Dvorišče in zid okrog njega sta bila sicer kulisa, tako posnetki notranjosti kot skopi eksterieri pa so dejanske goriške lokacije, čeprav najbrž tudi domačinom ne bodo na prvi pogled prepoznavne.

Nočejo vzbujati vtisa, da "bi radi povedali zgodbo"
Izbira naslova Drevo je bila bolj ali manj očitna. Navsezadnje je to tisti motiv, okrog katerega se tragična peripetija začne in konča, obenem pa simbolizira tudi zakoreninjenost v določeno stanje in determiniranost. Delovni naslov Sinovi je ekipa proti koncu zavrgla, "ker je vzbujal občutek, da je to film, ki skuša povedati določeno zgodbo, pa v resnici pa sploh ne gre za to".

Oktobra v Kinodvoru
Filmu se po premieri v Karlovih Varih obeta še daljša festivalska pot, a producent Rok Sečen glede teh informacij še upošteva embargo: dokler festivali ne razglasijo svojih sporedov, filmarji o svojih uvrstitvah še ne smejo razlagati javnosti. "Odzivi so za zdaj dobri: prebrali nismo še niti ene negativne kritike.“ Znano pa je že, da se slovenska (nefestivalska) premiera oktobra obeta v Kinodvoru, s čimer film prihaja tudi na redni spored kinematografov.