"Prenehati delati bi zame pomenilo smrt," pravi Oliveira, ki bi rojstni dan pravzaprav moral praznovati danes - rodil se je 11. decembra 1908 - a raje praznuje dan pozneje, ko je bil tudi uradno "zapisan" v matično knjigo. Veteran te dni snema svoj 46. celovečerec, Singularidades de uma Rapariga Loura (v prostem prevodu bi to pomenilo Posebnosti mlade blondinke); gre za filmsko adaptacijo zgodbe Joseja Marie Ece de Queiroza, ki velja za največjega portugalskega realista.
Zaplet je preprost: mladi junak Macario (igra ga kar režiserjev vnuk Ricardo Trepa) neznancu na vlaku pripoveduje o svoji strastni ljubezni do svetlolasega dekleta. Film "temelji na ideji, da človek tujcu zaupa stvari, ki jih prijatelju ali zakoncu nikoli ne bi," kot pravi Oliveira.

Oliveirovi vse prej kot z akcijo nabiti filmi se prej kot širšemu občinstvu po navadi usidrajo v srce kritikom; možak je zato domov prišel že z nagradami več uglednih festivalov, na primer tistega v Cannesu (za življenjsko delo) in Benetkah. Svoj opus, ki se začenja še z nemimi filmi (v prvem filmu, Čudežna Fatima, je nastopil leta 1928) je predlani obogatil z zanimivim projektom, filmom Belle Toujours, "pomežikom" kultnemu španskemu kolegu Luisu Buñuelu in njegovi klasiki Belle de jour (Lepotica dneva, 1967). Oliveirovo "nadaljevanje" Lepotice dneva smo si lahko ogledali tudi na lanskem Liffu.

"Natančno ve, kaj hoče, toda ogromno idej se mu utrne tudi med samim snemanjem, zato velikokrat improvizira," Oliveirov pristop k filmu opisuje Catarina Wallenstein, glavna ženska igralka v pravkar nastajajočem filmu.

Računa še na medveda ...
Oliveiri se ta hip zelo mudi. Film bi rad dokončal kar najhitreje - pa ne zaradi kake morbidne misli na pešajoče zdravje, ampak zato, da bi se Singularidades de uma Rapariga Loura lahko uvrstil v tekmovalni spored berlinskega filmskega festivala. "Počivam samo, kadar snemam," pravi režiser ki je dvajset filmov posnel samo od svojega 80. rojstnega dneva.

Povprečno en film na leto
Ko ga je v 20. letih začel zanimati film, je bil v Oliveirovem rojstnem mestu Porto zgolj en studio za nemi film. Leta 1931 je tako posnel prvega v nizu dokumentarcev, film Douro, faina fluvial (Douro, delo na reki). Prvi igrani film, Aniki-Bobo je sledil leta 1942. Ljubezenska melodrama postavljena med otroke z ulice, ki je na Portugalskem dvignila veliko prahu, očitali so ji nemoralnost. V obdobju Salazarjeve diktature in pomanjkanja denarja je bil Oliveira potem do sredine 50. let primoran v ustvarjalno tišino (posvetil se je vinogradu in tekstilni tovarni, ki ju je podedoval od očeta).

Med njegovi najbolj znanimi filmi je Viagem ao principio do mundo (Potovanje na začetek sveta), ki je leta 1997 v Berlinu dobil nagrado kritike (FIPRESCI). Marcello Mastroianni je v tem filmu odigral svojo zadnjo vlogo, starajočega se režiserja, ki je bil seveda nekakšen alter ego samega Oliveire.

Fatalist, ki filmov ne dela za občinstvo
Oliveira, ki je prepričan, da "svet drvi proti prepadu", v svojih precej zahtevnih filmih (spomnimo se samo monumentalnega sedemurnega filma O Sapato de Cetim (Satenasti copatek) o Paulu Claudelu iz leta 1985), dialog, glasbo in dolge, na likovno umetnost spominjajoče kadre uporablja tako, da gledalčevo pozornost obrne na "bistvo" - pomen življenja in smrti ter usodo človeštva. "Umetniški filmi ne nastajajo, da bi z njimi služili denar ali osrečili občinstvo," je njegova filozofija. A vendar: "Super je dobivati nagrade; prav zabavno je. In seveda ti to tudi prinese denar." Oliveira je imel namreč večkrat - pa čeprav je delal z igralci, kot so Catherine Deneuve, Marcello Mastroianni in John Malkovich - težanje z nabiranjem sredstev za snemanje svojih filmov.

Vse, kar si od življenja še želi, je, da bi lahko v miru dokončal filme, ki jih še načrtuje. "In teh je še veliko."

A. J.