Makedonska režiserka Kumjana Novakova s svojim filmom, v izvirniku, naslovljenem Šutnja razuma, nasprotuje mitu normaliziranja množičnih posilstev in spolnega suženjstva kot naravni element vsake vojne in "neizogibna" posledica vsakega vojaškega konflikta.

Šele leta 2000 sprejeta zgodovinsko pomembna opredelitev
Minimalistični režijski slog dokumentarca omogoča, da je poudarek na žrtvah, to grozljivo poglavje zgodovine pa je prikazano forenzično in neposredno. Avtorica se je v filmu osredotočila na primer vojnih zločinov spolnega nasilja, ki so se zgodili na območju Foče v jugovzhodni Bosni in Hercegovini, v bližini meje s Črno goro in Srbijo. Enourni dokumentarec temelji na pričevanjih o množičnih posilstvih med vojno v Bosni in Hercegovini oziroma na arhivskem gradivu Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije.

Gre predvsem za pričevanja žrtev, ki so jih po začetku vojne leta 1992 bosanski Srbi spolno zlorabljali, posiljevali in trpinčili ter jih nato preprodali v Črno goro "za 500 nemških mark in kamion čistil". Pogum pričevalk je omogočil primer Foča, ki je postal precedenčen, saj so bila po sojenju, ki se je odvilo leta 2000, posilstva in spolno suženjstvo prvič v zgodovini opredeljena kot zločin proti človeštvu in oblika mučenja.

Dokumentarec Tišina razuma, ki je nastal v koprodukciji Severne Makedonije ter Bosne in Hercegovine, nas "opominja na eno najtemnejših epizod sodobne Evrope, ko so mnogi po svetu gledali stran, ko je žensko telo postalo bojno polje za mizogine in frustrirane moške", piše v utemeljitvi nagrade. Žirija je svojo izbiro utemeljila še z besedami: "Ko razum utihne, zlahka pogledamo stran in nesreče, ki jih povzroči človek, postanejo normalne. Drugih ljudi ne vidimo več kot enakovrednih. Preprosto pogledamo stran in ostanemo v udobju tišine. Naj gre za nenehne konflikte od Gaze do Ukrajine ali podnebne katastrofe ali kršitve človekovih pravic po vsem svetu. Zdi se, kot da je človečnost izgubila svojo pot."

Zloraba ženskega telesa kot vojaške vojne prakse
Režiserka in filmska producentka Kumjana Novakova je dejavna tudi kot raziskovalka ter je ena od pobudnic sarajevskega festivala Pravo ljudski in njegova vodja. Kot eno najpomembnejših izhodišč nastanka dokumentarca Tišina razuma je v lanskem intervjuju za Radio Slovenija poudarila naslednje: "Ko smo prebirali različna pričevanja, je bil zame najpomembnejši občutek, ki me ni nikoli zapustil, ta, da to, kar se je zgodilo, ni nepredstavljivo. Na stotine žensk je bilo v vojnah, ne samo v Bosni, ampak po vsem svetu, brutalno zlorabljenih. Torej to ni nepredstavljivo. Žensko telo se uporablja in zlorablja kot vojaška vojna praksa. To ne izhaja iz vojaških strategij, temveč iz naše kulture. Spolno nasilje je prisotno tako v času miru kot v času vojne. In to je bilo zame eno najpomembnejših izhodišč tega filma."

Letošnjo žirijo, ki je odločala o nagrajencu, so sestavljali snemalka in direktorica fotografije Lea Aymard, režiserka in scenaristka Urška Djukić ter gledališki in filmski režiser Ayat Najafi. V igri za nagrado Amnesty International Slovenija je bila še preostala četverica filmov v tekmovalnem programu: Mož v črnem (Vang Bing), Popolno zaupanje (Džang Džjaling), Stekleničarji (Nemanja Vojinović) in Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna (Maja Weiss). Programski vodja festivala Simon Popek je po lastnih besedah v tekmovalni del uvrstil tiste filme, ki so po njegovem mnenju najboljši in najaktualnejši, saj se dandanes skoraj vsak dokumentarec dotika človekovih pravic.

Na letošnjem FDF-ju je bilo na ogled okoli 25 celovečercev in kratkometražcev, ki so bili ob tekmovalnem programu razvrščeni še v sekcije Aktualni, družbenokritični, Miti, ikone, mediji ter Intimni in globalni portreti. V retrospektivnem delu festivala so bili na ogled filmi Nike Autor. Festival se je sklenil s podelitvijo nagrade in projekcijo filma Volneno režiserke Rebekke Nystabakk v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma.