V Cankarjevem domu se je pričel Festival dokumentarnega filma, ki bo trajal do 2. aprila in na ogled ponuja pestro bero dokumentarnih filmov, ki se dotikajo tako aktualnih ter družbenokritičnih tem kot tudi življenja in dela odmevnih medijskih osebnosti. Letošnjo 10. izdajo festivala je odprl dokumentarec Joe Strummer: Prihodnost še ni spisana, film o življenju in delu ustanovitelja skupine The Clash.

Mitologija 20. stoletja
Film Joe Strummer: Prihodnost še ni spisana v režiji Juliena Templa po besedah programskega direktorja Festivala dokumentarnega filma (FDF) Simona Popka ni klasičen glasbeni dokumentarec, temveč večplastna analiza medijske osebnosti, ki je bila sposobna izjemne komunikacije z ljudmi. V programskem sklopu Miti, ikone, mediji bo na ogled tudi dokumentarec Granta Geeja o skupini Joy Division, ki so jo slovenski gledalci v filmski različici deloma spoznali prek filma Nadzor Antona Corbijna na zadnjem festivalu Liffe.

Glas proletariata
V ospredju letošnjega FDF-ja so družbenokritične in aktualne teme, posebna sekcija pa je namenjena tudi temi različnih zagat, s katerimi se srečuje delavski razred. Po filmu Michaela Glawoggerja Smrt delavca nosi ime zajeten sklop filmov, s katerimi se bodo na festivalu, tako Popek, posvetili izkoriščanju delavcev po svetu. S petimi celovečerci in kratkim filmom bodo predstavili to svetovno problematiko od konca 19. stoletja, ko so se zgodili delavski protesti v ZDA, vse do danes, ko velike zahodne družbe proizvodne obrate selijo na vzhod.

Prav tako se FDF-ju ni uspelo izogniti aktualnim filmom o Iraku. Filmi s to tematiko pogosto prisegajo na neposrednost in brutalnost podob z Bližnjega vzhoda, zato so se selektorji odločili, da malce bolj distanciran pogled omogočijo s filmi, kot je Razgled z zrna peska Meene Nanji, ki ponuja analizo bližnjevzhodne krize skozi oči treh afganistanskih žensk. V tem sklopu je še film Zlahka v vojno: Kako nas predsedniki in učenjaki na smrt obračajo, v katerem avtorja analizirata zgodovino medijskih manipulacij ameriške politične elite in opravičevanje različnih vojaških operacij.

Izmed družbenoaktualnih tem se premaknimo še k intimnim portretom: to je edini sklop, v katerem se predstavlja slovenski film, z dokumentarcem o življenju in delu fotografa Edija Šelhausa v režiji Jurija Grudna. Šelhaus je deloval med drugo svetovno vojno in po njej, ko je Trst stopil na mednarodni zemljevid. Fotografiral je dogajanje v takratni coni A in B in bil zato večkrat pretepen. Na sporedu Intimnih portretov sta še Velika tišina Philipa Groeninga in Domača solata Nadie Kamel.

V goste prihaja ugleden francoski režiser
Retrospektiva bo posvečena francoskemu režiserju Nicolasu Philibertu, ki se bo po napovedih Popka festivala tudi udeležil. Philibert je avtor, ki je pred leti s filmom Biti in imeti zbudil veliko zanimanje, njegov zadnji dokumentarni film Vrnitev v Normandijo pa je bil lani celo uvrščen v uradni program filmskega festivala v Cannesu. Popek je dejal, da je mogoče razlog za uspeh Philibertovih filmom iskati v njihovi toplini: ne vmešava se v stvar, ki jo opazuje, snema z razdalje in tako ustvari čustven portret posameznika znotraj inštitucije.

Učna ura za nadobudne režiserje
Ob festivalu bo potekal tudi spremljevalni program, ki v petek, 28. marca, ponuja simpozij, ki se ga bo udeležil priznani strokovnjak na področju mednarodnega avtorskega prava in svetovalec za vsa področja novih medijev Hubert Best. Seminar je namenjen predvsem filmarjem, pa tudi novinarjem, ki v svojih prispevkih uporabljajo arhivsko gradivo. V torek, 1. aprila, bo na vrsti tudi okrogla miza, na kateri bodo člani uredništva revije Kino spregovorili o filmskih reprezentacijah proletariata.