Film Prebujanja ni običajni celovečerni film, marveč filmska drama, ki v 85 minutah izpove zgodbo o večnem odraščanju. O hrepenenjih in neizpolnjenih sanjah ter ciljih, ki se iz dneva v dan bolj oddaljujejo. Kako jih priklicati nazaj? Kako pri štiridesetih znova sanjati? "Gre za univerzalno zgodbo, ki je bila izpovedana že v najrazličnejših variantah in formatih. Sam sem na idejo, da bi posnel film, ki se v celoti dogaja v postelji, prišel nekega jutra, ko sem se zbudil in se mi ni ljubilo vstati," pravi o nastanku filma, ki je bil sprva zamišljen kot kratki film, režiser Peter Bratuša.

Taisti režiser je podpisal več kot 350 televizijskih oglasov, ustvarjal kot producent, scenarist in/ali režiser televizijske serije (med drugimi tudi Življenje Tomaža Kajzerja), televizijske oddaje. Bil je direktor fotografije pri prvem igranem filmu v samostojni Sloveniji, Babici gre na jug režiserja Vincija V. Anžlovarja, ta film pa je njegov celovečerni filmski prvenec. Za nekatere morda pozno, za druge spet ne. "To je podobno kot s krizo srednjih let. Nekoč so jo doživljali pri tridesetih, danes jo menda pri štiridesetih, čeprav sam menim, da se premika že bolj proti petdesetim. Sicer pa, kakor kdo; nekateri prej, drugi pozneje," je na tiskovni konferenci pred premiero dejal eden od šestih glavnih igralcev, Sebastijan Cavazza.

Zgodba filma, ki je nastal v produkciji Felinafilms in koprodukciji RTV Slovenija, je postavljena v spalnice (pravzaprav kar v njihove postelje) treh parov, katerih čas se približuje štiridesetim. Zanimivost filma je tudi v tem, da je za snemanje ene od treh spalnic svoje stanovanje "posodil" kar režiser sam: "Nisem bil prav vesel, da so mi po spalnici hodili različni ljudje, toda produkcijsko je bilo to najlažje!" Scenarij za film pa se je pisal sproti. "Pisala sem ga na stranišču, medtem ko so igralci z režiserjem v spalnici, ki nima vrat, vadili. Namreč, film je nastajal podobno kot gledališka predstava. Imeli smo dva meseca vaj. In skozi vaje smo dograjevali like, prizore, se skupaj z igralci dogovarjali, kaj pustiti v filmu in kaj izločiti … Precej nekonvencionalno delo. In hkrati menda privilegij, saj se menda filmi ne snemajo na tak način, je povedala koscenaristka filma, Špela Levičnik Oblak. Drugo spalnico je "odstopila" koreografinja filma, no, za tretjo pa so najeli hotelsko sobo. In ves film se kot drama odvrti v teh treh posteljah, v katerih spremljamo življenje treh parov, ki so jih upodobili Katarina Čas, Jana Zupančič, Saša Pavlin Stošić, Sebastijan Cavazza, Primož Pirnat in Jurij Zrnec. Tri zgodbe treh parov.

Prvega, katerega skupni imenovalec so razmerja s pol življenja mlajšimi dekleti in jasen medgeneracijski razkorak, nerazumevanje in različni pogledi na življenje, različne izkušnje … Drugega, katerega značilnost je obuditev srednješolske ljubezni, toda šele potem, ko izginejo vse zamere in ko sta oba pripravljena na odpuščanje, in tretjega, konvencionalnega, v katerem pride do zasičenosti, rutine, neizživetosti, ko se eden od njiju počuti žrtvovan in neuresničen, ko spozna, da je ves čas pravzaprav živel življenje drugega, se mu prilagajal in marsikdaj tudi podrejal. Zgodbe iz naših spalnic, skratka, v katerih se prebujamo, pa ne le fizično, ampak tudi tudi duševno.

In v teh spalnicah oziroma posteljah se nam protagonisti razkrivajo kot posamezniki, ki so si kljub istim težavam in hrepenenjem, sanjam ter ciljem še kako različni. Pa vendarle niso. Navsezadnje se med seboj poznajo še iz srednješolskih dni. Njihov miselni proces spoznavanja samega sebe je različen. Kot je različno tudi spoznanje, da niso nikoli zares odrasli. Da se odraščanje pravzaprav nikoli ne konča. Ali kakor bi dejal eden od protagonistov ob koncu film: "Štirideset ni veliko, je pa dovolj za eno tako inventuro!"

Pare, ki so si med seboj popolnoma različni, ki se skupaj pojavijo v filmu zgolj v zadnjem prizoru, med seboj druži le eno: kriza srednjih let! Izrabljena fraza, ki je menda kriva za vse! Pa je res? Film, ki ga bodo razumeli vsi, ponotranjili pa zgolj nekateri! Film, skratka, ki ga je mogoče gledati tudi kot dramo! Življenjsko dramo!