Letos so na Beverly Hillsu, ki tradicionalno velja za središče hollywoodske dekadence, že desetič podelili nagrade prism, s katerimi nagradijo filme in televizijske nadaljevanke, ki najbolj realistično prikažejo zlorabo pijače, cigaret in drog.

Kakšne okostnjake skrivajo po omarah?
Nagrade krajevna televizijska mreža podeljuje v sodelovanju z ameriškim ministrstvom za zdravstvo, tako da verjetno lahko verjamemo, da so se nagrajeni igralci prepričljivo prepustili taki ali drugačni odvisnosti. Na malih zaslonih je žirijo najbolj prepričala Georgia Engel z epizodno vlogo Pat v humoristični nanizanki Vsi imajo radi Raymonda, ki se je letos po devetih letih iztekla. Najboljši dokumentarec je postal Breaking Bonaduce - The Only Hope is Rehab, ki ga je za glasbeno postajo VH 1 posnel radijski voditelj Danny Bonaduce, ki ne skriva svoje nekdanje odvisnosti od alkohola in zasvojenosti s spolnostjo.

Najboljšo vlogo v televizijskem filmu na opisano tematiko je odigrala S. Epatha Merkerson v Lackawanna Bluesu, ki je s kipcem odšla ze z letosnje podelitve emmyjev, nagrajeni pa sta bili tudi oddaji Night Live in biografski prispevek The E! True Hollywood Story: Mary Tyler Moore.

Če se s televizijskega zaslona preselimo na filmsko platno, ni dvoma, kateri dekadentnez se nam je letos najbolj vtisnil v spomin - Johnny Cash, ki ga je v biografskem filmu upodobil nato z zlatim globusom nagrajeni Joaquin Phoenix. Cash, ki je umrl leta 2003 pri častitljivi starosti 71 let, je za Američane poleg legende countryja predstavljal tudi nekakšnega feniksa, ki s pomočjo ženine ljubezni vstane iz pepela odvisnosti.

Kar človeka ne ubije, ga okrepi
Cash, ki je v začetku šestdesetih naenkrat doživel veliki preboj, je moral med svojo največjo slavo odigrati tudi po tristo koncertov letno. Pritisk je zdržal le s pomočjo amfetaminov, pod vplivom katerih je počel vedno bolj nore stvari. Biografi poročajo, da je nekoč na svojem posestvu v Nashvillu zapeljal traktor v jezero, spet drugič pa je po nesreči zanetil gozdni požar. Dno je dosegel leta 1965, ko so ga v El Pasu aretirali zaradi poskusa tihotapljenja poživil prek mehiško-ameriske meje. Režiser James Mangold je skušal s filmom Hoja po robu iz pozabe rešiti najmanj znan del Johnnyjevega življenja: njegovo revno mladost, bliskovit vzpon med zvezde in nato padec v brezno, iz katerega se vrne kot legenda.