Na podlagi poročanj, ki jih je Arendtova v petih delih objavila v reviji New Yorker, je nastala ena najpomembnejših in najkontroverznejših knjig, kar jih je bilo kdaj napisanih o holokavstu: Eichmann v Jeruzalemu: poročilo o banalnosti zla. V SS-ovskem Obersturmbannführer judovska teoretičarka namreč ni hotela videti demoničnega utelešenja zla; mož, ki je organiziral množično deportacijo Judov v geta, se tako pred njo izrisuje kot ubogljiv birokrat, ki se je odrekel svoji sposobnosti lastnega razmišljanja in kapaciteti odpora, ter raje izbral vlogo zagnanega delavca in izvrševalca ukazov.

S svojim razmišljanjem o banalnosti birokratskega nosilca zločina, ki "ni nič drugačen od mene ali tebe" ("Celo nahod je imel!", po prvem dnevu na sodišču presenečeno ugotovi Arendtova), je tako vpeljala novo fenomenologijo zla kot nečesa, kar se prikrade sistematsko, kot je v pogovoru po premieri filma izpostavil sociolog Gorazd Kovačič.

"Ko se je proces proti Adolfu Eichmannu odvijal, je bil njegov pomen v tem, da sploh pride v splošno zavest," dogajanje filma zgodovinsko umešča Lev Kreft. "V tistem obdobju niti beseda holokavst še ni bila razširjena: Judje so uporabljali besedo shoah, ki ima biblijsko konotacijo. Šlo je za to, da so se ljudje morali zavedeti, kaj se je sploh zgodilo. In del zavedanja je tudi to, kar je hotela Hannah Arendt s svojim mišljenjem doreči."

Zgodba, ki je zasnovana skoraj dokumentarno - večina dialogov so neposredni citati iz knjig, zasebne korespondence ali dnevnikov Hannah Arendt, opozarja politologinja Vlasta Jalušič - se pod taktirko Margarethe von Trotta odvija na dveh ravneh. Na eni strani je izbor biografskih pripetljajev iz življenja portretiranke (od njene ljubezenske zveze z Martinom Heideggerjem v študentskih letih pa do zakonskega življenja z marksističnim filozofom Heinrichom Blücherjem, ki je rad skočil čez plot, in seveda njene poti v Jeruzalem). Interpretativna, analitična plat filma v isti sapi prek afere, ki je izbruhnila po objavi omenjenega poročila, predstavi filozofijo Arendtove, ki jo je vprašanje zla obsedalo vse do smrti.

Ključen vir moči totalitarnih režimov je, po mišljenju Hannah Arendt, kolaboracija - in to ne samo kolaboracija storilcev, ampak tudi opazovalcev in celo žrtev. Teza, da dobršen del Judov pri holokavstu ni bil nedolžen, je srž filma in obenem jabolko spora, zaradi katerega je newyorška (in širša) javnost Arendtovo po objavi njenega poročila obtožila, da poskuša za nezamisljivi zločin okriviti žrtve, je po projekciji povzel Kovačič. Obenem pa vidimo, kako so vzorci črednega obtoževanja, distanciranja ni prekinjanja prijateljstev prizadeli tudi samo avtorico v njenem zasebnem življenju.

"Film lepo pokaže, kako ljudje mišljenje zamenjujejo s tem, čemur Lacan pravi univerzitetni diskurz. Hannah Arendt ne nastopa s pozicije tistega, ki ve, pač pa nekoga, ki praska po najbolj grobih vprašanjih, ki so tudi njena stiska in njena travma," razmišlja Kreft.

Brez cenene razčustvovanosti
Film, v katerem v vlogi Arendtove blesti Barbara Sukowa, se ne zateka k melodrami ali nepotrebnemu glorificiranju zgodbe: gledalci smo tako spet in spet priča prizorom dolgotrajnega, suhoparnega procesa oblikovanja zapiskov v knjigo, med katerim naša protagonistka s cigareto med prsti živčno koraka po sobi. Namesto kampanje za naklonjenost njeni portretiranki in cenene sentimentalnosti nam von Trotta tako ponudi pretehtan in hladnokrven portret, ki ga v nobenem trenutku ne zamegli pokroviteljsko sočutje do težke, čustveno izčrpavajoče tematike.