Če bi živel v 21. stoletju, bi namesto Donaldu Trumpu ali Billu Gatesu zavidali Phineasu Taylorju Barnumu: možak je bil v 19. stoletju vse to, kar so današnji mogočneži (in še mnogo več).
Podjetnik in zabavljač je pozornost javnosti prvič pritegnil leta 1838, ko je za tisoč dolarjev kupil sužnjo, ki je trdila, da šteje 161 let in da je bila med drugim dojilja Georgea Washingtona. S tem, ko jo je razstavljal za denar, je kmalu služil po 700 dolarjev na teden. V zgodovino se je zapisal, ko je l. 1841 kupil ameriški muzej v New Yorku in ga spremenil v razstavni prostor za svoje "nakaze" (freaks), kakršni sta bili potegavščina "morska deklica s Fidžija" (ribje telo z opičjo glavo) in pritlikavi General Tom Thumb (s sloganom "the Smallest Person that ever Walked Alone" - najmanjši človek, ki je kdaj samostojno hodil); gledat se jih je zgrnilo več kot 20 milijonov ljudi.
Briljantni (samo)promotor, kakršen je pač bil, je Barnum vse obtožbe sleparstva prenašal s stoično držo, češ da je vsaka publiciteta dobra publiciteta - in v resnici postal eden najbogatejših mož svojega časa. Svoje prevare ("humbugs") je opravičeval kot sredstvo za zbujanje interesa za muzej: "Ne verjamem v goljufanje občinstva, verjamem pa, da jih je treba najprej pritegniti, da jih lahko nato zadovoljiš".
Med svoja "odkritja" je štel švedsko pevsko senzacijo Jenny Lind, šestinpoltonskega slona Jumba (ki ga kljub protestom mnogih, tudi kraljice Viktorije, kupil od londonskega živalskega vrta) ter siamska dvojčka Changa in Enga. Zaradi recesije in vrste nespametnih poslovnih potez v petdesetih se je moral Barnum štiri leta otepati tožb in se spopasti z javnim ponižanjem in bankrotom. Na noge se je postavil tako, da je potoval po ZDA kot motivacijski govornik in že v šestdesetih izplaval iz najhujšega. Njegov muzej je bil prvi v Ameriki, ki se je lahko pohvalil z akvarijem, omislil pa si je tudi oddelek z voščenimi lutkami.
Na stara leta nov podvig: cirkus
Leta 1871 je odprl svoj potujoči cirkus, menažerijo in muzej nakaz, ki ga je kmalu krstil za The Greatest Show On Earth (Največji spektakel na svetu). To je bil prvi cirkus, ki so ga po državi tovorili z vlakom, in Barnum prvi cirkusant, ki je kupil lasten vlak (glede na takratno pomanjkanje tlakovanih cest se je to izkazalo za zelo pametno poslovno potezo, ki je neznansko povečala domet barnumovega cirkusa). Deset let pozneje je združil moči s svojim največjim tekmecem, Jamesom A. Baileyem; pod skupnim imenom Barnum and Bailey je cirkus cvetel še vrsto let po njegovi smrti. Že leta 1855 je spisal svojo avtobiografijo, ki je bila silna uspešnica; sledile so še knjige Humbugs of the World (1865), Struggles and Triumphs (1869) in Money Getting (1883).
Barnumove čevlje bo moral zapolniti Hugh Jackman
Filmska revija Variety zdaj poroča, da nastaja barnumova filmska biografija; v muzikalu The Greatest Showman on Earth naj bi velikopoteznega mogotca igral Hugh Jackman. Film naj bi osvetlil predvsem njegova "zgodnja leta" (torej čas, preden se je lotil cirkusa) in ljubezen do "švedskega slavčka", pevke Jenny Lind. Lindovo je pripeljal v ZDA in ji leta 1850 dal do takrat najvišji izplačan honorar - 1.000 dolarjev za vsak nastop; za 150 nastopov; znesek je v celoti poravnal vnaprej in s tem na svoja ramena prevzel neznansko finančno tveganje: nad pevko so bili v Evropi navdušeni, v ZDA pa je ni še nihče poznal in tudi sam je ni slišal peti, preden sta sklenila pogodbo. Po zaslugi promocije, ki jo je nato sprožil, je pevko ob prihodu na novo celino v pristanišču pričakalo 40 tisoč, pred hotelom pa še dvajset tisoč ljudi. V filmu naj bi Jenny igrala Anne Hathaway, pesmi in besedila pa naj bi napisal Britanec Mika.
En velikopotezni film o Barnumu je bil že posnet - The Greatest Show on Earth (1952) Cecila B. DeMilla je dobil dva oskarja, tudi tistega za najboljši film.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje