Zgodba se osredotoča na partizane, ki zasledujejo skupino otrok. Med njimi je tudi šestletni fantek, sin njihovega komandanta Novaka. Da bi ga njegova mati Gulia rešila pred partizanom, ki jo je posilil, otroka skrije, partizanu pa noče izdati, kam. Ta jo zato ubije in se poda na lov za sinom Carlom. Srcu v breznu so mnogi očitali, da zgodovinske dogodke prikaže le kot osebno maščevanje, izpostavili pa so tudi zlorabo otrok, katerih solze vedno ganejo občinstvo.

Na napake so opozorili tudi v tujini
Kot so opozorili tudi v medijih držav, nevpletenih v prikazan konflikt, v filmu manjka zgodovinsko ozadje. Ustvarjalci niso niti omenili dogodkov v Istri in Dalmaciji pred letom 1944, v katerem naj bi se film dogajal. Takrat so namreč nad tamkajšnjim slovenskim in hrvaškim prebivalstvom izvajali nasilno italijanizacijo, na katero so nato prebivalci odgovorili tudi z akcijami, ki jih prikazuje film.

Zavajajoč uvod
Srce v breznu pa gledalcev s tem ne seznani in že uvod v film je zavajajoč, kot je v enem od slovenskih časnikov zapisal filmski kritik Aleš Doktorič. Začetni napis film posveča tisočem pobitih žrtev in 350.000 izgnanim, ki naj bi jih bilo po zgodovinskih virih 250.000.

Potrjeni italijanski stereotipi
Tudi v nadaljevanju zgodbe se vrstijo nedoslednosti, ki gledalce še utrdijo v prepričanju, da se je nad Italijani vršilo etnično čiščenje. Verodostojnosti zgodbe ni pomagalo niti sodelovanje zgodovinarja pri pisanju scenarija. Doktorič je izpostavil tudi pomanjkanje moralnega naboja, da bi razkril zamolčano in kočljivo preteklost in njeno človeško tragiko, ki manjka že v scenariju, nato pa še v realizaciji.