Čeprav se je skozi čas ohranjala misel, da ni gojil simpatij do Franceta Prešerna in njegove poezije, je bila resnica drugačna.

Vsaka generacija po svoje pretehtava preteklost in jo meri po sodobnih nazorih, da bi s tem po svoje oblikovala prihodnost. V procesu nenehnega tehtanja preteklosti in sedanjosti vlogo ikon skupnosti prevzemajo vedno nove in nove osebnosti. Sijaj njihovih imen se nenehno spreminja, v spremenjenih okoliščinah tonejo v pozabo in spet vstajajo. Tako se je od sredine devetnajstega stoletja dalje spreminjala tudi podoba Janeza Bleiweisa, urednika Kmetijskih in rokodelskih novic, ki je v drugi polovici devetnajstega stoletja odigral vodilno vlogo v slovenskem narodnem gibanju.

Valentin Pleiweis je bil uspešen kranjski trgovec. Najstarejši izmed njegovih šestih otrok je bil Janez. Uka žeja ga je speljala v tuje kraje, kjer je študiral medicino na Dunaju, postal tudi veterinar, in ko se je vrnil domov, praktično slovenščine ni znal več in se jo je moral ponovno naučiti. Priimek Pleiweiss je bil spremenjen v Bleiweis v času njegovega študija.

Leta 1841 Janez Bleiweis pride v Ljubljano in postane profesor živinozdravništva in sodne medicine na ljubljanskem liceju. Po ukinitvi liceja je učil na živinozdravniški šoli in potem na kmetijski šoli.
S svojo medicinsko izobrazbo je deloval na številnih področjih. Postal je tudi ravnatelj porodnišnice. Kot član zdravstvenih odborov v mestu in deželi se je ukvarjal z izboljšanjem higienskih razmer in si prizadeval za preprečevanje različnih epidemij, zlasti kolere, ter se zavzemal za širitev in obnovo porodnišnice ter gradnjo umobolnice v Ljubljani. Nekaj časa je bil celo glavni deželni živinozdravnik.

Bleiweis se je zavzemal tako za dobrobit ljudi kot tudi živali in prvi pisal in govoril o tem, da je treba z živalmi lepo ravnati. V 19. stoletju, ko so na živali gledali kot na predmet, ki ti pomaga preživeti, je to zvenelo malce čudno, in čeravno je bil Bleiweis odličen v prepričevanju ljudi, da so sprejeli različne novosti, mu pri tem ni najbolj uspelo, pove prof. dr. Božidar Jezernik.

Leta 1842 je Bleiweis postal tajnik Kmetijske družbe v Ljubljani, ki se je ukvarjala s povečanjem in izboljšavo kmetijske pridelave in to ostal vse do svoje smrti. Leta 1843 je ta družba začela izdajati edini slovenski časopis Kmetijske in rokodelske novice, Bleiweis pa je postal njihov urednik. Novice so izhajale z namenom izobraziti kmete in obrtnike z vsebinami o poljedelstvu, industriji, vladnih zapovedih, cenah žita. To je bilo del uradne politike Dunaja in naj bi vzpodbudilo razvoj gospodarstva.

Bleiweis, ki bi ga lahko imenovali tudi pozni razsvetljenec, je v časopis uvedel prispevke iz leposlovja, politike in kulture ter dopise iz raznih krajev. Novice so bile dolgo edini časopis v slovenskem jeziku in eno najmočnejših orodij ideologije slovenskega narodnega prebujanja.

Bleiweisa je vodil izjemen občutek za bralca, še več – bralec je bil smisel časopisa, dobesedno ga je odprl za bralce. Objavljal je njihova pisanja in jih podpisoval s polnimi imeni.

S pomočjo bralcev je ustvaril prostovoljno dopisniško mrežo, ki je delovala tako intenzivno, da je nekoč objavil pismo, v katerem se je piscem opravičil, da naj ne vzamejo za zlo, če mu njihovih sestavkov doslej še ni uspelo objaviti, je povedal dr. Bernard Nežmah.

V stavbi na Bregu 12 so v Blaznikovi tiskarni julija 1843 Novice prvič izšle v petsto izvodih, čez štiri leta so imele že 1522 naročnikov, od tega 596 duhovnikov in 230 posestnikov oz. kmetovalcev. Kmetje niso bili sloj, ki bi bral, zato je Bleiweis ob pomoči škofa Slomška spodbujal duhovnike, naj naročijo časopis in kmečkemu prebivalstvu prenašajo znanje.

Zelo je spodbujal tudi vzpostavljanje slovenskega besedišča za razna poimenovanja – na primer tudi imena rastlin. Tako kot je širil besedišče, je poskušal kristalizirati slovenske besede. V dilemi med izrazoma krompir in korun je pozval bralstvo, da se udeleži kolektivnega premisleka. "Ker so jele Novice novo besedo 'korun' namesto že navadne 'krumpir' v svoje pripovesti jemati, zato vse Slovence pohlevno prosimo, da nam kdo razločno skaže, da je beseda korun slovenske korenine. Da se resnica prav spozna je treba čuti dva zvona." (KRN,19.11.1845,186), nazorno ilustrira dr. Nežmah.

Prek časopisa je ustvarjal tudi geografsko podobo slovenskih dežel. Medtem ko je Vodnik poročal večinoma iz velikih svetovnih mest, je Bleiweis sistematično navajal dogodke in pisma iz mest in krajev, v katerih so živeli Slovenci. Prek krajevnih imen, kot so Marburg, Gradec, Radgona, Vipava, Črni Vrh, Trst, je med bralci ustvarjal zavest o slovenskem ozemlju in njegovem obsegu.

S tem so dobili predstavo o tem, da smo vsi govorci jezika, ki se imenuje slovenski, in da smo Slovenci vsi prebivalci prostora od Zahodne Ogrske pa vse do Jadranskega morja. S tem dejanjem je uspelo Bleiweisu razširiti to idejo, ki je bila doslej prisotna le v krogu izobražencev, med širše sloje prebivalstva. Takrat smo bili vse manj Kranjci, Štajerci, Korošci in vse bolj Slovenci, je povedal zgodovinar dr. Jernej Kosi.
Da bi ustvaril jezik, ki bi obenem privlačil bralstvo, je angažiral pesnike, ki so bili po definiciji mojstri besed. Ti so mu polnili naslovnice s svojimi poemami. Bleiweis je Novice zasnoval s pesniki, ki jim je dal status prestižnih časopisnih uvodničarjev. Nikoli v slovenski časnikarski zgodovini niso bili pesniki tako dominantne figure na naslovnih straneh, pesništvo je imelo status najbolj prestižnega časopisnega žanra, doda dr. Bernard Nežmah.

Leta 1844 je cesar Ferdinand I. v spremstvu cesarice obiskal Ljubljano, da bi odprl obrtno razstavo. Za uspešno izgrajevanje narodne zavesti je bilo neobhodno še slavno skupno ime narodne skupnosti v nastajanju. Bleiweis je nagovoril Koseskega, naj za to priložnost sestavi slavnostno pesem Slovenja presvetlemu, premilostljivemu gospodu in cesarju Ferdinandu I. Novice so 4. septembra 1844 slavnostno pesem prinesle na naslovni strani in v napetem pričakovanju spremljale, kako se bo odzvala cenzura.

Ker je bil Bleiweis zelo pragmatičen človek, je za najboljšega pesnika v danih razmerah prepoznal Jovana Vesela Koseskega, čigar pesmi so bile polne vere v narodovo idejo, k čemur ga je spodbujal prav Bleiweisa.

Zaplet o tem, kakšen odnos naj bi imela Bleiweis in Prešeren, se začne z nastankom dveh političnih struj – staroslovencev, na čelu z Bleiweisom, in mladoslovenci, mladeniči, ki so staroslovencem očitali konservativnost in nazadnjaštvo. Po Prešernovi smrti so se mladoslovenci odločili, da na mesto prvega slovenskega pesnika ustoličijo Prešerna.

Za to spremembo je bil v največji meri zaslužen Josip Stritar, ki je leta 1866 z Josipom Jurčičem uredil novo izdajo Prešernovih pesmi in zanje napisal estetsko-kritični uvod. Stritar je iz Prešerna naredil kult, češ, da je za Slovence Prešeren to, kar je za Angleže Shakespeare, Francoze Racine, Italijane Dante, Nemce Goethe, Ruse Puškin, pove prof. Jezernik.

Čeprav so mu mladoslovenci očitali, da ne mara Prešerna, ga je v resnici cenil. V Novicah je redno objavljal njegove pesmi, ob pesnikovi smrti pa se je zavzel, da se mu postavi ustrezen nagrobnik. Bleiweis je prevzel pesnikovo pesniško zapuščino in jo v naslednjih letih tudi objavil.

Bleiweisu so že za časa življenja, še bolj pa po njegovi smrti, očitali preveliko povezavo s Cerkvijo in to, da naj bi bil tudi zaradi tega preveč konservativen. Resnica pa je ta, da je sicer prejel vse zakramente, niso ga pa ravno videvali pri božjih službah, versko prepričanje pa je izkazoval z odnosom do cerkvenih ustanov in duhovščine. Ti so bili naročniki Novic, glavni promotorji vsebin za razvoj jezika, narodnosti in kulture. Duhovnikom je objavljal pesmi, podpiral ustanavljanje nedeljskih šol, poročal o pomembnih dogodkih iz župnij ter tudi širšega evropskega prostora, vendar pa, če je podpiral kakšna cerkvena stališča, jih je argumentirano zaradi narodnih argumentov. Ključ do srca slovenskih kmetov je takrat imela v rokah slovenska duhovščina. Prav ta je postala "najtrdnejša podpora Bleiweisove politike", pove prof. Božidar Jezernik.

18. novembra 1878 je potekala v Ljubljani slovesnost, "kakršne ni še doživela mati slovenska zemlja". Zlasti močen vtis je pustila večerna baklada. Udeležilo se je je petsto baklonoscev. Ob 70-letnici “očeta naroda”, kot so Bleiweisa imenovali še za časa njegovega življenja.

Bleiweisa je zaradi njegovih zaslug imenovalo za častnega občana več kot sto slovenskih občin, tudi mestna občina Ljubljana. Leta 1881 mu je cesar Franc Jožef I. podelil plemiški naslov. Takrat se je odločil za plemiški pridevek Trsteniški po vasi Trstenik, "pradomu njegovih očetov", in si določil grb v "slovenskih barvah".

Še istega leta je umrl, njegov pogreb pa je bil eden najveličastnejših, kar jih je v tistem času videla Ljubljana. Pokopan je na ljubljanskem Navju.

Na zadnji poti ga je pospremil veličasten sprevod, po vsej Sloveniji so zvonili zvonovi. Pisateljsko društvo mu je dalo vzidati spominsko ploščo na njegovo hišo v Ljubljani. Bleiweis je postal zgodovinska osebnost.
Dr. Janez Bleiweis si je kot urednik Novic neutrudno prizadeval za olikanje slovenskega jezika in za omikanje slovenskega naroda. Vendar je urednik Novic in predsednik Slovenskega društva znal najti pravi način, kako slovensko ljudstvo "po naravni in postavni poti voditi k napredku v omiki in blagostanji".

Zaradi svojega uspešnega delovanja je postal "najbolj priljubljen človek na vsem Kranjskem", njegova beseda pa najzaslužnejša, da je slovensko narodno telo "dobilo kosti". Zato je med sodobniki veljal za "očeta slovenskega naroda".

Dosežkov Janeza Bleiweisa in njegovih političnih somišljenikov niso vedno vsi enako cenili. V vsaki družbi namreč obstaja več skupin, ki tekmujejo za družbeno moč; zato v vsaki družbi soobstajajo tudi različne predstave o tem, katere zgodovinske osebnosti so pomembne in katere to niso.
A Bleiweisu z današnjim neobremenjenim in objektivnim gledanjem lahko damo veljavo, kakršno je imel in kakršno si zasluži, konča prof. Božidar Jezernik.

_{Tatjana Markošek je urednica oddaj Izobraževalnega programa na Televiziji Slovenija.}