Tisti film iz letošnjega filmskega pridelka, ki je svetovno premiero - vzporedno z Gazvodovo Dvojino - doživel v Karlovih Varih in ki so ga na nedavnem sarajevskem filmskem festivalu v režiserjevi domovini predvajali v sekciji "posebnih gostov", ta teden še prihaja na redni spored slovenskih kinematografov. V njem Bašić, zadnja leta znan predvsem kot zvezda humoristične

nanizanke Zbunjen, lud, normalan (Nor, zmeden, normalen), igra ostarelega rokerja Tonija Riffa, nekakšen prototipa odcvetele rokenrol veličine, ki zadnjih dvajset let vegetira ob igranju tetrisa in poležavanju na kavču, medtem ko njegova žena Sonja oba preživlja z delom na vroči liniji. Nekega dne Sonja sklene, da bo moža iz njegove letargije morda lažje izbezala, če ga odpelje na morje in šele tam postavi pred dejstvo, da ima zvečer na bližnji terasi - koncert.

Čeprav se bo film, v katerem - tudi po zaslugi izvrstnih stranskih vlog Gregorja Zorca in Petra Musevskega - ne manjka situacijske komike in iz katerega vije toplota malega primorskega mesta, pa je Miroslav Mandić hitro razdražen, če mu kdo omeni "simpatičnost" končnega izdelka. Režiser, ki se je proslavil s Top listo nadrealista 2, je tokrat namreč hotel zadeti povsem drugačen ton, naslikati portret "generacije, ki je v ku*cu", kot nejevoljno pihne, ko se nam pridruži pri kavi.

To je bil, kot rad pove Mandić, film, ki ga je moral posneti. "Obstajajo pa tudi številne druge žrtve vojne, o katerih nihče še ni spregovoril - zgroženi nad tem, kar se je dogajalo okoli njih, so številni ljudje dvignili roke od tistega, kar so ustvarjali in kar jim je bilo pomembno," je zapisal svojemu filmu na pot. "Preprosto so se odklopili in se prepustili površnim, mehaničnim aktivnostim, samo da se prebijejo skozi dan. Razočarani in depresivni v bistvu samo vegetirajo. Adria Blues skozi zgodbo o povojnem rockerju, ki je izgubil vse ambicije, poskuša spregovoriti prav o teh ljudeh in v imenu njih."

Adria Blues se bo naslednji teden s še sestimi drugimi filmi na 16. Festivalu slovenskega filma za nagrade potegoval v sekciji igranih celovečercev - pa čeprav mu je pripadla neugledni termin sobotne popoldanske premiere, kar je tudi režiserja samega menda precej zaskelelo.

O "dobrih starih časih", veri v možnost spremembe in preglavicah slovenskega jezika ("Tako prepričljiv sem bil, da novinarji zdaj mislite, da lahko z menoj govorite po slovensko," zadovoljno ugotovi Bašić) smo se pogovarjali z obema glavnima igralcema.

V filmih ponavadi vidimo like starih rokerjev, ki se z vsemi štirimi oklepajo svoje nekdanje slave in se ne morejo sprijazniti s tem, da je njihov čas mimo. Toni Riff je zanimiv, ker je čisto nasprotje tega prototipa: rad bi samo, da ga pustijo na miru ...

Senad Bašić: Rokenrolska generacija konca sedemdesetih, osemdesetih je bila neverjetno ustvarjalno plodna ... Ne govorim samo o novovalovski glasbi, v vseh plasteh umetnosti se je dogajalo ogromno - vse dokler si nacionalisti niso začeli postavljati zelo preprostega vprašanja: Čigavo je vse to? Ni naključje, da je Toni Riff iz Bosne, veste. Čigavo je to?, se nacionalisti najraje sprašujejo. Komu pripada? In ker odgovorov na taka vprašanja - je umetnost bosanska, srbska, hrvaška, makedonska, slovenska ali jugoslovanska? - seveda ni, se je ustvarjanje začelo sesedati vase. Mogoče bodo nekateri trdili, da je rokenrol zabava, ampak zame je vendarle umetnost in Toni Riff umetnik. Njegovo vedenje je umetniški odgovor na dolgo, plodno ustvarjalno obdobje, ki se je zaključilo, ko se je znašel pred vprašanjem: Čigav si? Si z nami ali nisi naš? Pod pritiskom je implodiral in se zdrobil. Skratka, na izgubo okolja, ki ga je navdihovalo, je reagiral introvertirano in preprosto umolknil. Tako ga sam doživljam.

Veliko primerov je, v katerih ljudje umolknejo: Machiavelli je na primer v petih letih, ko mu je postalo jasno, da ga bo dal papež likvidirati, molčal in se delal neumnega - pa je bil veliko inteligentnejši od lika, ki ga igram v tem filmu. Kdo drug bi realžgiral ekstrovertirano, eksplodiral ali pa se pognal v beg, Toni pa se zruši sam vase. A ne glede na to, koliko človek propade, vedno ostane upanje, da bo iz kakega semena pognalo novo življenje. V filmu vidimo ravno prebujanje tega lika, njegovo vračanje v življenje - tako kot kak Mick Jagger, ki na stara leta bolj poskakuje in poje kot kadar koli prej.

Glede na to, da je film posejan z referencami na klasične jugoslovanske bende - Buldožer, Pankrti, Lačni Franz, Plavi orkestar - ste lik Tonija Riffa oblikovali po katerem od teh velikih frontmanov?

SB: Ne, nisem. Treba se je bilo odločiti, ali se bomo zgledovali po kom konkretnem, a se mi je zdelo, da ni po tem nobene potrebe. Konec koncev sem pripadnik generacije, ki je prinesla rokenrol v ta prostor,ki je že v osnovni šoli ob sobotah hodila na plese in se grebla za album Šta bi dao da si na mom mjestu (Bijelo Dugme, op. n.) Poznate naslovnico, z moško roko na ženski zadnji plati? Takrat sem bil v osmem razredu osnovne šole. Z Zahoda so nam nosili plošče, vse od Zeppelinov, Floydov, Stonesov, pa do težkih, progresivnih rockerjev, kakršen je bil Ozzy. Konec koncev naš komunizem ni bil tako restriktiven kot v Sovjetski zvezi ali Čehoslovaški, in kmalu se je dalo vse to kupiti tudi v Jugoslaviji.

Naši starši, ali pa vsaj moji, niso mogli razumeti, kaj je to razbijanje na gramofonu, kakšno ... sranje je to. "Daj to stran, spusti nekaj noramlnega, kako sevdalinko, Lepo Lukić, Toma Zdravkovića ... " Miroslav, Mojca in jaz - no, Mojca morda malo manj, ker je mlajša - imamo to v sebi. Zato si za Tonija tudi nisem pred oči postavil vzornika, ampak sem pustil, da je iz mene spregovorila moja mladost, moj odnos do novega vala, rokenrola, do odmeva hipijevskega gibanja ... Rojen sem leta 1962, torej ravno prav, da sem začutil odmev tega, kar se je v svetu dogajalo konec šestdesetih.

Je to na nek način tudi film o tranziciji? O tem, kako nekateri niso bili pripravljeni zgrabiti in posvojiti kapitalistične mentalitete, in jih je zato razvoj povozil?

SB: Točno tako; kapitalizem prinaša čisto drug sistem vrednot. Ko sem bil v vojski, smo imeli obvezne ure Politične vzgoje; v okviru pouka so nam nenehno predavali "Propad kapitalizma in vzpon socializma kot svetovnega reda." Ta lekcija mi je ostala v spominu. Resnično smo verjeli, da kapitalizem propada, socializem pa se kot globalni proces razrašča. Bil je mir, stali smo na straži ... Ko sem bil jaz v vojski, ni bilo vojne. Potem pa so prišli neki drugi in se je začelo ... (Nasmešek.)

Kapitalizem je v naše kraje prišel v svoji najprimitivnejši obliki; na prvi pogled je podoben kapitalizmu iz časov industrijske revolucije, časov eksploatiranih delavcev brez kakršnih koli pravic. Vse najhujše plati svojih začetkov je kapitalizem na Zahodu medtem že presegel in se jim izognil, nam pa je bilo dano, da smo začeli od samega začetka. In zdaj smo nekje na koncu 19. stoletja, v primežu divjega, vulgarnega, primitivnega balkanskega kapitalizma. Toni Riff ni mogel, tako kot tudi jaz nisem mogel, razumeti te nehumanosti, ponorelosti potrošništva ...

Naša generacija je prebirala poezijo; brali smo Prešerna, Šimića, Ujevića. Tekmovali smo v tem, kdo je kaj prebral: Dostojevskega, Camusa ... Če zdaj koga vprašam, če je prebral kaj od Iva Andrića, me gleda, kot da sem padel z lune. Ampak kaj naj, treba se je boriti. Verjamem v generacijo mladih, rojenih v devetdesetih, da bodo šli v nasprotno smer od tega, kar so počeli njihovi starši, in da bodo aktivno negirali podlost, korumpiranost in vulgarnost, ki jo je prinesel (z izrazom gnusa) ta "tranzicijski kapitalizem".

Film ste sedaj predstavili v Karlovyh Varih, Sarajevu, pred kratkim še v Ljubljani.

Mojca Funkl: ... pa v Pulju in Južni Koreji.

Ste dobili od kakšne publike drugačen odziv kot drugje? Se vam zdi, da je srčika filma, njegov osrednji problem tema, v kateri se bodo našla predvsem občinstva z ozemlja bivše Jugoslavije?

MF: Mislim, da ne; v Karlovyh Varih so zelo razumeli ta film, pa ožje gledano niso s tega področja. Je pa res, da ima vsaka projekcija - tako kot vsaka predstava - svojo publiko. Zdi se mi, da bodo ljudje film dojemali na zelo različne načine. Želim si, da bi čimveč ljudi razumelo, kaj smo hoteli povedati, in zdi se mi, da so nas doslej na festivalih spremljali zelo brihtno in srčno.

Je seme razdora med Sonjo in Tonijem prav v tem, da ona nekako ne more razumeti njegove izkušnje? Ker je mlajša? Ker je Slovenka? Gotovo je njena frustracija, da naj se vendar že spravi iz postelje, od doma, na nek način upravičena.

MF: Točno to, vse si povedala (Smeh.) z Miroslavom sva se pogovarjala in rekel mi je, da ta lik preprosto mora biti Slovenka. Senad je prej razlagal, kako je bilo v njegovi mladosti, kako so doživljali val nove glasbe. V času razpada Jugoslavije sem bila stara 16 let, Sonja - igram jo malo starejšo - pa kakšnih 18 ali 19, torej ravno prav. Žurali smo, zanimala nas je glasba in spomnim se, kako smo vsi kar naenkrat postali blazni jugonostalgiki; moja generacija obožuje Bajago in jih posluša kot del svoje identitete. Zdi, se mi, da je to za naš prostor specifično, pa tudi, da smo imeli silno srečo, ki se je pogosto niti ne zavedamo: da smo jo odnesli živi in celi.

Sonja zato ne more do konca razumeti vsega, kar se Toniju dogaja, to je nedvomno res, in zato je njun odnos tudi obsojen na propad. Se pa trudi, saj sta konec koncev že dolgo časa skupaj, skoraj 20 let. Prijateljica mi je danes rekla: "Jaz bi nekam poslala že po petih letih!" Ljubezen in vera v to, da se bo Toni pobral, sta bili v njej zelo globoki. Ampak na začetku filma sta že zelo na meji, saj ju ona tudi vse težje preživlja in je nezadovoljna. Na začetku štiridesetih, brez kariere, brez otrok - človek se začne spraševati, kako se mu je to zgodilo.

Toni Sonji očitna, da ga s svojim delom na vroči liniji ponižuje. Verjetno v tem je nekaj resnice - da je v njej nekaj maščevalnega in malenkostnega? Da če ju že on ne more preživljati, ju bo ona na način, ki bo njemu kar najmanj všeč?

MF: Prej bi rekla, da se počuti izgubljeno, ker ne ve, kaj drugega bi počela. Faksa ni končala: zaljubila in poročila se je pri 18, 19 letih. Rokenrol življenje, to je bilo zanjo poslanstvo! Nekaj časa seveda lahko kelnariš, a tako je težko živeti - še posebej, če tvoj partner ne dela ničesar. Seveda se je lažje z nekom deset minut pogovarjati po vroči liniji kot cel dan delati za isto količino denarja.

Senad, poročeni ste že skoraj 30 let. Je res mogoče, da se nekdo spremeni, ker partner to zahteva od njega?

SB: Mislim, da je lepota človeške narave prav v tem, da se lahko spremenimo. Žival ne more zamenjati svoje kože, ljude pa se lahko prelevimo. Seveda je sprememba, ko do nje pride, lahko na boljše ali na slabše - in mislim, da se liki v naši zgodbi vsaj navznoter spremenijo na bolje. Zame je Adria Blues zelo optimističen film, pa čeprav sem slišal tudi že čisto nasprotna mnenja, če da je vse tik na tem, da se razkroji. V filmu spremljamo še zakonsko krizo Boruta in Katarine (Branko Završan in Iva Babič, op. n.) in človek dobi občutek, da se bosta zmazala, da bo še vse v redu - tako, kot tudi Toniju na koncu kaže na bolje ...

Za svojo vlogo ste morali najti jezik Bosanca, ki že dobrih 20 let živi v Sloveniji, kar je zelo specifičen akcent, ki ga najbrž ni lahko zadeti. Je bil to kak problem? Čeprav je v primerjavi s tem, da ste morali v Šanghaju igrati v romskem jeziku, verjetno vse lahko

SB: Jezik doživljam še najbolj kot nekakšno okoliščino, ki jo je treba obvladati do te mere, da ostali elementi igre - karakter, stil, acija - zaradi nje ne trpijo. To je tako, kot če bi me kdo vprašal, ali bi lahko igral na vesoljski ladji. Mislim, da bi lahko, če bi se malo pozanimal o vesoljskih ladjah in ionskem pogonu ... (Smeh.)

Igralec mora biti sposoben igrati v katerem koli jeziku, če ima seveda posluh in vsaj malo smisla za te reči, sicer je to zanj hendikep. Igral sem že v italijanščini, ki je ne govorim, v nemščini, ki je ne govorim, in v romščini, ki je sploh ne govorim - pa mi je morala biti materni jezik. No, in zdaj v slovenščini, taki slovenščini, ki se človeka prime po dvajesetih letih. Zame to seveda pomeni več priprav pred začetkom snemanja, ampak kaj je to takega? Če me pokliče kdo iz Avstralije, lahko igram tudi v jeziku aboridžinov.

Mojca, prva glavna ženska vloga v igranem filmu je v vaši karieri prišla na točki, ko ste že uveljavljena, izkušena gledališka igralka. Je film vseeno prinesel kakšna presenečenja? Ste se kdaj počutili kot riba na suhem, izven svojega elementa?

MF: Ne, ampak mislim, da je bilo to predvsem zaradi Miroslava. Že od castinga naprej sem čutila, kako dobro vodi igralce in z njimi komunicira; pove tudi, če mu kaj ni všeč. Človek se zato z njim počuti zelo varnega: veš, da te ne bo pustil samega in da ti stoprocentno zaupa. V tem pogledu sem se mu popolnoma prepustila: najbolje, da opravim svoje delo, on pa bo kasneje še popravil, če kaj ne bo verjetno. Z eno besedo bi bil torej moj odgovor: ne.

Na AGRFT ste bili sprejeti šele v tretjem poskusu. To je morala biti za mladega človeka verjetno kar velika streznitev in priložnost za rast.

MF: Kruto je. Ampak hvaležna sem, da me niso sprejeli v prvo in da me niso sprejeli v drugo. V vmesnem času se mi je zgodilo toliko stvari ... Predvsem pa razmisliš, ali je to res tisto, kar si želiš in koliko si za to pripravljen narediti - ne, s kom boš spala, ampak koliko si pripraljena garati. Naš poklic je nenehno preizkušanje samega sebe, brskanje po sebi, ... To je veliko delo. Če nikoli ne bi prišla na Akademijo, bi mi bilo verjetno kar težko, ker sem si res tako zelo želela biti igralka. Sem pa v retrospektivi hvaležna, da sem tisti dve leti vmes iskala še druge stvari, ki me v življenju zanimajo.

SB: Lahko še jaz povem nekaj zabavnega?

Prosim.

Včeraj, ne, predvčerajšnjim (26. avgusta, op. n.) sem imel rojstni dan. 44 let, čeprav sem videti malo starejši. Žena me je vprašala, kaj si želim: "Bi rad, da ti naročim masažo, mogoče tako s čokolado?" "Pa si ti sploh videla Adria Blues?," sem jo vprašal. "Ne pride v poštev! Po tem filmu se nikoli ne bom pustil komu masirati!"

Ana Jurc