"Kakšnih sedem mesecev zatem, ko sem Krst prvič videl na mednarodnem filmskem festivalu v San Sebastianu, ostaja ta neusmiljeni poljski triler (v času, ko to pišem) številka ena na mojem osebnem seznamu najboljših novih filmov leta 2010," je o "redkem primeru prvorazrednega žanrskega filma, ki v približno enakem razmerju združuje inteligenco, brutalnost in senzibilnost", zapisal filmski kritik in selektor Neil Young, ki je kot svetovalec za program Krst pomagal pripeljati na letošnji Kino Otok.

Gre za drugi film Marcina Wrona, zgodbo o tem, kako na prvi pogled poštirkani, miroljubni poslovnež v tridesetih, Michal (Wojciech Zieliński) nekega dne ugotovi, da ga je njegova zločinska preteklost naposled dohitela. Mafijci, ki jih je izdal, da je lahko prišel iz zapora, so mu prišli na sled, in njihov oderuški davek na lastno življenje bo lahko plačeval le še nekaj dni. Dolgoletnega prijatelja Janeka (Thomas Suchardt), ki se ravno takrat po naključju pojavi na njegovih vratih, prosi, naj bo boter njegovemu novorojenemu sinu - a v resnici od njega pričakuje še večjo uslugo: da ga bo, ko njega doleti neizbežno, nadomestil v vlogi očeta in moža lepe Magde (Natalia Rybicka), ki se ji o vsem skupaj nič ne sanja.

38-letni Marcin Wrona, ki je v svoji stalno črni opravi videti kot kakšen metalec v civilu in ki se, kot že rečeno, 'pne' nad skoraj vsakim, je izjemno simpatičen sogovornik. Čeprav si je seveda težko predstavljati, da bi ga lahko srečanje s komer koli, pa naj bo to še tako zakrknjen zločinec, pretirano zastrašilo. A več o tem v spodnjem intervjuju ...

V preteklosti ste bili v intervjujih že večkrat kritični do sodobnega poljskega filma, češ da je preveč komercialen. V mlajši generaciji torej nikakor ne vidite kakega novega Krzysztofa Kieslowskega ali Andrzeja Wajde?

Mislim, da smo trenutno v obdobju rekonstrukcije poljskega filma. Imamo nekaj mladih režiserjev, ki delajo precej dobre filme, ne moremo pa govoriti o kakem novem valu, kot lahko na primer v Romuniji ali pred leti na Češkem. Mislim, da pravi glas, pravi ton poljskega filma še iščemo - na novo resničnost postkomunističnega sveta se še navajamo. Po mojem kot narod še nismo dočakali svojega zgodovinskega trenutka - in enako velja za film. Še vedno smo v stanju rekonstrukcije. Od leta 2005 dalje imamo sicer Poljski filmski inštitut, ki nam daje stabilnejši temelj in več priložnosti, kot smo jih imeli prej, še vedno pa zija ogromen prepad, skoraj črna luknja med filmskimi ustvarjalci, kakršne smo imeli prej, in mlajšo generacijo. Resnično ni nikogar, ki bi bil v rangu Zanussija, Wajde, Kieslowskega, Polanskega ...

Če prav razumem, Krst skupaj z vašim prejšnjim filmom, Moja krew (Moja kri), tvori prva dva dela nekakšne ohlapne trilogije. Ste se že lotili tretjega dela? Lahko o njem že kaj poveste?

Prva dva filma se ukvarjata z družinsko tematiko, z junakom, ki bo izgubil svojo družino in je prisiljen zase najti "naslednika". Načrtujem še tretji film s podobno tematiko, a z ženske perspektive. Prvi dve zgodbi sem namreč pripovedoval z izrazito moškega stališča. Komaj čakam; več ljudi je namreč že reklo, da mi vživljanje v ženske like ne gre najbolje … (smeh)Zanima me, ali bom sploh kos izzivu.

Magde, ki je v Krstu "ujeta" med svojega moža in tujca, ki se naenkrat pojavi v njunem življenju, moška v resnici ne obravnavata kot sebi enakopravne. V njej vidita bodisi nedotakljivo, na pol božansko bitje, bodisi seksualni objekt. Ste s tem poskušali ponazoriti stereotipno "mačistično" mentaliteto kriminalnih združb?

Zgodbo je bilo treba povedati na tak način: tak je svet mojih protagonistov, ni pa to moj svet. Seveda mačistični ton filma ne odraža mojega lastnega odnosa do žensk. Moški v tem filmu so posebne vrste ljudje … po eni strani brutalni in avtoritarni, po drugi pa ima Michalov lik tudi nežnejšo plat: rad bi zaščitil Magdo, noče je umazati s svojo preteklostjo. V njej vidi angela. Za to vlogo sem zato zavestno izbral igralko, ki je videti rahlo naivna in svetlolasa, kot kak angel. Hotel sem pokazati Michala v njegovih lastnih malih nebesih, iz katerih je nato izgnan. Seveda je žalostno, da mora plačati za nekaj, kar je že davno za njim, a ko je bil nekoč davno postavljen pred izbiro - ostati v zaporu ali pa izdati pajdaše in začeti novo življenje - je izbral slednje.

Napis v uvodni špici nas obvesti, da je bil film posnet po resničnih dogodkih. To osnovo ste nadgradili s celo vrsto religioznih motivov: tu je seveda dobesedni in pozneje še simbolični krst, alegorija o Kajnu in Abelu, motiv judeževe izdaje in tako dalje ... Zgodbo ste nekako abstrahirali v spopad dobrega in zla, jo vzdignili na skoraj biblično raven. A film se sklene z ugotovitvijo, da na koncu zmaga zlo, ne glede na to, kako zelo so se mu junaki skušali ogniti. To je zelo pesimističen življenjski nazor. Se imate za pesimista?

Niti ne. Konec filma se da interpretirati na dva ali tri različne načine. Ko smo potovali po festivalih in Krst predstavljali po svetu, sem ugotovil, da se ljudje različno odločijo glede tega, ali je konec pozitiven ali ne. Seveda sem hotel ustvariti kruto ozračje brezizhodnosti začaranega kroga kriminala; med pripravami na film smo se pogovarjali z zaporniki in med njimi je ogromno povratnikov. Ko v življenju narediš prvi korak proti zlu, pogosto ni več poti nazaj.

Vseeno pa sem hotel konec pustiti odprt za gledalčevo interpretacijo. Morda je Janek dokončno zdrsnil v mafijsko podzemlje? Morda je skušal pomagati Michalu? Že res, da ga je ubil, ampak morda mu je samo hotel prihraniti mučenje v rokah mafije ali kaj takega.

V resnični zgodbi je "Michala" prav tako ubila mafija, "Janek" in "Magda" pa sta skušala začeti skupno življenje. Sicer se ni izšlo in je dekle odpotovalo nazaj na Švedsko, a pozneje se je vrnila in zdaj sta, kolikor vem, skupaj in imata celo otroka. Če bi vse to vedel prej, bi morda posnel drugačen film. Načeloma pa ne maram optimističnih koncev "na silo" - če govorimo o resničnih zločincih in težkem kriminalu, je za to treba prevzeti odgovornost. Če si nekoga ubil, se tvoje življenje najbrž ne more nadaljevati kar tako, brez posledic.

Omenili ste, da ste med pripravami na snemanje šli tudi v zapor in se pogovarjali s člani organiziranih kriminalnih skupin. Kako nekoga pripraviš, da ti pove svojo zgodbo? Najbrž ni tako preprosto, da se samo pojaviš tam in rečeš: "Prosim, kako vas je torej rekrutirala mafija?"

Resničnih ljudi, katerih usoda je navdahnila film, nisem hotel spoznati, ker sem se bal, da bom razočaran. Poznali so jih samo scenaristi. Sem pa zato sklenil poiskati stik z ljudmi, ki so imeli podobne življenjske zgodbe. Pomagala nam je neka psihologinja, ki dela v zaporu; našla je štiri kaznjence, ki so bili pripravljeni sodelovati z nami. Preden smo se prvič sešli z njimi, nismo vedeli, zakaj so za zapahi, ampak izkazalo se je, da so vsi morilci.

Na prvem sestanku je bilo ozračje precej napeto: vsi kaznjenci so igrali vloge "nevarnih tipov" s tetovažami in gorami mišic. Mi smo se prav tako skušali delati važne, češ da smo silno pomembna filmska ekipa - in nekako smo eden na drugega naredili dovolj velik vtis, da se je lahko začel pogovor. Pravzaprav so čutili zelo močno potrebo, da bi spregovorili o tem, kaj so storili. Psihologinja je pozneje rekla, da je zelo neobičajno, da so lahko tako mirno priznali, da so nekoga ubili; po navadi se tej temi izogibajo ali pa trdijo, da so zaprti po krivici. Očitno so bili ti pogovori za vse terapevtski; dobili smo se petkrat.

Zelo velik vtis na človeka naredi tudi trenutek, ko prvič stopiš v zapor. Vsi tisti ozki hodniki, pazniki … res si lahko predstavljaš, kako kruto je biti zaprt v takem okolju iz dneva v dan. Eden izmed naših sogovornikov se je še posebej zanimal za scenarij. Prosil je za izvod in ga čisto popisal z opombami.

Pa ste jih upoštevali?
Ja, seveda. Zato sem spremenil uvodne in sklepne prizore. V prvotni različici Janek Michala ustreli, in to tako, da je očitno, da gre za izvršbo mafijske naloge. Potem sem sklenil narediti bolj odprt konec. Predvsem pa je zapornik izpostavil, da ni zelo verjetno, da bi bila med dvema članoma mafije tako močna vez. Preprosto ne zaupajo nikomur, še samim sebi ne. To bi bilo mogoče samo, če bi se poznala, še preden sta se pridružila organiziranemu kriminalu, če je eden izmed njiju drugemu, denimo, nekoč davno rešil življenje. To se je zgodilo njemu in zato sem dodal uvodne kadre filma.

Ne veste pa, ali sta film videla "resnična" Janek in Magda in kaj o njem mislita?
Ne, ne vem. Optimistično bi bilo sklepati, da sta še vedno skupaj, realistično pa, da je on v svetu organiziranega zločina. Kot sem že rekel - malo se bojim, da bi bil razočaran. Pa tudi, da bi "Janek", če bi vedel, kako smo prišli do ideje za film, zahteval kakšen delež od dobička … Sicer pa mislim, da sem se z uporabo vseh tistih religioznih motivov bolj ali manj odmaknil od rekonstrukcije dogodkov, kot so se zares zgodili. To ni več samo zgodba o umoru, ampak zgodba Kajna in Abela.

Videti je, da ste dali velik poudarek na atmosfero in vizualno plat filma. Vse dogajanje poteka v rahlo modrikastih tonih, barve so ubite, Varšava pa daje vtis praznega in hladnega mesta. Vas je že kdo obtožil, da ne delate ravno usluge poljskemu turizmu?

(Smeh) Turizem ni bil ravno moja osrednja skrb. Hotel sem se osredotočiti predvsem na igralce, na like in to, kaj se dogaja med njimi. Drugi razlog je bil bolj prozaičen: proračun. Ker nismo imeli veliko denarja, smo se morali prilagajati. Ampak omejitve so včasih dobra stvar, prisilijo te, da malo razmišljaš.

No, zaradi pomanjkanja denarja nismo imeli v filmu nobenih statistov in seveda nobenih posebnih učinkov, nobenih "atrakcij". Vse je posneto čim bolj preprosto, skoraj brez barv, ker sem skušal pozornost pritegniti s tem, kaj se dogaja v notranjosti protagonistov. Zato je mogoče vse skupaj videti kot turistična protipropaganda …

Sem pa nekaj prizorov potem, ko smo že začeli snemati, iz notranjosti prestavil na prosto. Da ne bi bili ves čas v Michalovem stanovanju, smo dogajanje preselili na zapuščeno gradbišče, pa na strehe in podobno. Ne samo zato, da ne bi dolgočasili gledalca, ampak tudi zaradi simbolike: najpomembnejši pogovor med glavnima junakoma poteka na strehi. Videti je, kot da imata v pesti celo mesto ... obenem pa lahko v katerem koli trenutku padeta v globino. Ali ju vanjo kdo porine.

Mafijsko podzemlje je seveda zelo pogosta tema tako evropske kot ameriške kinematografije. Ste imeli pred očmi kakšen konkreten vzor ali pa kakega ustvarjalca, ki ga še posebej občudujete?

Na splošno imam neverjetno rad film in jih ogromno pogledam, zato ne morem izpostaviti enega samega vzornika. Seveda pa imam rad Botra, Dobre fante, Pokvarjenega poročnika Abela Ferrare … Pa ne zato, ker imamo fantje radi "mačo igrice" s pištolami, ampak zato, ker se ti junaki po navadi do svojih sanj dokopljejo zelo sovražnim okoliščinam navkljub. Vse, kar hočejo, je, da bi se za hip dotaknili zvezd - ne glede na ceno, ki jo morajo za to plačati. Je pa to tudi hvaležna tematika za režijo: zločin je vedno samo podlaga zgodbe. Ne moreš posneti filma o mafiji, ne da bi posnel tudi film o družini, odrešenju …

Ne vidim pa sebe kot žanrskega režiserja. Z enim projektom se ukvarjam tri ali štiri leta; ne posnamem filma zato, da bi šli ljudje v kino in se zabavali. No, lahko se seveda zabavajo, ampak ne samo to. Na Poljskem vse več režiserjev skuša snemati po ameriškem modelu - pa ne vem, zakaj, vsaj pri proračunih, kakršne imamo. Hollywood bo, kar se tehnične plati tiče, vedno boljši, zato moramo poiskati svoj jezik, kot so to storili, denimo, Romuni, ki so v tem trenutku najboljše, kar lahko Evropa ponudi. Delajo zelo preproste, a iskrene in brezkompromisne filme. Snemajo jih ljudje v tridesetih, štiridesetih letih in menda zavestno nočejo sodelovati s producenti iz starejših generacij - ker bi radi pretrgali vez s starim izročilom. Seveda pa so imeli tudi srečo, da so jih v pravem trenutku opazili francoski distributerji. No, kar bi rad povedal je, da moramo slediti lastnim instinktom, namesto da se trudimo, da bi bili Francozi ali Američani.

Krst se zdi kot natančno tiste vrste film, kakršnega opazijo ameriški producenti in nato odkupijo pravice za snemanje lastne različice v angleščini. Ste dobili že kakšno ponudbo oziroma bi bili pripravljeni o tem razmisliti?

Pravzaprav se je podobna ponudba že pojavila. Neka hollywoodska producentska ekipa bi rada odkupila pravice za zgodbo, ki bi jo potem seveda režiral kakšen Američan. Zanimivo bi se mi zdelo videti našo zgodbo v novem kontekstu. Zakaj torej ne? Tako ali tako sem "preveč izobražen" režiser in si ne morem kaj, da ne bi skušal raziskati vsake mogoče variacije iste zgodbe.

Ana Jurc