Moj Führer: Resnično najbolj resnična resnico o Adolfu Hitlerju je film, v katerem se Hitler v kadi igra z vojački, svojega psa oblači v nacistično uniformo in se tudi sam po tleh plazi kot štirinožec. Režiser Dani Levy, v Švici rojeni Jud, pojasnjuje, da želi s filmom prikazati bolj človeško stran nemškega vodje in s tem pojasniti, kako mu je lahko sledilo toliko ljudi.

Komedijo je Levy izbral, ker je prepričan, da lahko z njo ustvari novo sliko o nacizmu in holokavstu. "Imel sem občutek, da se moram teme lotiti z drugim žanrom, da lahko zgodbo povem skozi komedijo, z veliko pretiravanja. Zdi se mi pomembno, da ustvarjamo svoje podobe, tudi podobe holokavsta in nacizma, ne da vedno znova snemamo stare realistične filme. Zdi se mi, da nas ti polenijo in utrudijo, da se iz njih nič ne naučimo," je režiser in obenem scenarist filma pojasnil izbiro žanra.

Hitler v depresiji
Levy je izmišljeno zgodbo postavil v teden med božičem in novim letom leta 1944, ko Hitlerju postane jasno, da je vojna izgubljena. Führer zato pade v depresijo, k "življenju" pa ga ne spravi niti predvideni govor, s katerim naj bi ohrabril vojake in Nemce na splošno. Joseph Göbbels se zato domisli, da bi mu voljo do življenja in energijo za govor vlil judovski igralec ter nekdanji gledališki učitelj Adolf Israel Grünbaum, ki so ga med vojno strpali v koncentracijsko taborišče.

Čas je za sladko maščevanje
A Führerjev soimenjak se odloči svojo priložnost dodobra izkoristiti in poskrbeti tudi za svojo lastno zabavo. Pod njegovim nadzorom se mora Hitler lotiti številnih ponižujočih nalog; med drugim se mora po sobi plaziti po vseh štirih in bevskati kot pes.

V poldrugo uro dolgem filmu se bo v Führerjevo kožo vživel Helge Schneider, kot gledališki učitelj se bo nad njim izživljal evropski igralec leta 2006 Ulrich Mühe, Göbbelsa upodablja Sylvester Groth, v vlogi Else Grünbaum pa se predstavlja Adriana Altaras.

Nastopil je čas za komedijo o nacizmu
Film je že ob snemanju zbudil veliko pozornosti nemške javnosti, ki je bila do zdaj vajena smrtno resnih obravnav 2. svetovne vojne, Hitlerja, nacizma in holokavsta. Profesor sodobne zgodovine na berlinski univerzi Paul Nolte je dejal, da bi bilo posneti film, kot je Mein Führer - Die wirklich wahrste Wahrheit über Adolf Hitler, še pred desetemi leti nepredstavljivo, saj so bili Nemci takrat preveč zaposleni z resnimi vprašanji o nacizmu.

Pomagala sta tudi Bralec in Propad
Pot sta Levyjevemu filmu med drugim utrla roman Bernharda Schlinka Bralec in film Propad, ki ga je Oliver Hirschbiegel posnel leta 2004 in je bil celo nominiran za najboljši tujejezični film, Nemci in občinstvo drugje po svetu pa so na 2. svetovno vojno z druge perspektive pogledali tudi v filmu Zadnji dnevi Sophie Scholl, ki ga je po resničnih dogodkih posnel Marc Rothemund.

Levy ve, kako snemati komedije s pravo mero humorja
Na drugačno obravnavo 2. svetovne vojne in vprašanj, povezanih z njo, pa je Nemce pripravljal že tudi Levy sam. Leta 2004 je posnel judovsko komedijo Alles auf Zucker! (Vse iz sladkorja), ki si jo je v Nemčiji ogledalo več kot milijon obiskovalcev kinodvoran in ki je v ospredje postavila vprašanje, kako bi morali Nemci v svoji domovini obravnavati Jude. Se je dovoljeno smejati temu, kar se jim je dogajajo pred 60 leti, so se spraševali v Nemčiji, kjer so ugotovili, da se verjetno da tudi to. K temu je pripomoglo tudi dejstvo, da se je komične obravnave holokavsta lotil prav Jud, ki poleg tega ve, kje je prava mera. To so potrdili tudi kritiki in podeljevalci najpomembnejših nemških filmskih nagrad, saj je leta 2004 večina lol romala prav v roke ustvarjalcem filma Alles auf Zucker!.