V nemške kinematografe je pravkar prispela nova filmska adaptacija drame Mein Kampf, črne komedije o mladem Adolfu Hitlerju in njegovih "dogodivščinah" na Dunaju pred prvo svetovno vojno. Hitler se v zgodbi spoprijatelji z Judom, ki ga - ironično - nazadnje prepriča, da se od neuspelih slikarskih poskusov preusmeri k politiki. Toda, se na glas sprašujejo nekateri, ali film Ursa Odermatta morda ne odstopa preveč od farsičnosti dramske predloge?

Vsak film, ki tematizira Adolfa Hitlerja, je v Nemčiji obsojen vsaj na določeno mero kontroverznosti - kaj šele tak, ki je prevzel naslov Hitlerjeve zloglasne antisemitske literarne diatribe Mein Kampf. Švicar Odermatt se je pri snemanju nemško-avstrijsko-švicarske koprodukcije naslonil na igro Georgea Taborija iz leta 1987.

Od leta 2004, ko je Oliver Hirschbiegel posnel svoj kontroverzni portret zadnjih dnevov Tretjega rajha, Propad velja za zgled filma, ki tematizira Hitlerja: ne le, da je imel zavidljivo gledanost, ampak so ga nagradili tudi z nominacijo za tujejezičnega oskarja. A kljub korektni upodobitvi Bruna Ganza v vlogi upodobitva so se takrat v Nemčiji lomila kopja okrog tega, ali je bil Hirschbiegel upravičen prikazati diktatorja v trenutkih "človečnosti", kako prijazno kramlja s tajnicami in se razneži ob svojem psu.

Ni treba posebej omenjati, da so "hitlerjevske" komedije še občutljivejša tema. Mel Brooks predlani z gostovanjem muzikala The Producers v Nemčiji ni brcnil v temo, Dani Levy pa je leta 2007 s črno komedijo Mein Führer: Die wirklich wahrste Wahrheit über Adolf Hitler (Moj firer: Zares najbolj resnična resnica o Adolfu Hitlerju) doživel bolj ali manj popoln polom.

Nazaj k Mojemu boju:
Tom Schilling igra 20-letnega Hitlerja, ki iz avstrijskega podeželja pripotuje v prestolnico z upi, da se bo lahko vpisal na likovno akademijo. To mu, kot priča tudi zgodovina, ne uspe, zato pa spozna svetlolaso Gretchen (Anna Unterberger) in, še pomembneje, bradatega starega Juda, Schloma Herzla (Götz George). Herzl, ki je seveda popolnoma izmišljen lik, naj bi navdahnil tako slavno "Hitler frizuro" kot tudi svojega mladega varovanca usmeril v politiko.

Neusmiljeni recenzenti
Odermattova filmska različica skuša farso križati z realističnimi detajli. Če je v Taborijevi igri še govoril v visoki nemščini, je film to spremenil v avstrijski dialekt. Celotna ekranizacija se v dveh urah, je zapisal recenzent der Spiegla, spremeni v medžanrsko kolobocijo, "dokumentarno žajfnico" o zblojeni mladosti bodočega diktatorja.

V Nemčiji je bil odziv na film večinoma negativen. Recenzentka Margot Ruhlender je sicer priznala, da Schilling v glavni vlogi "blesti", da pa režiser izzivu ni bil dorasel. "Nikakor ne moremo brez obtožbe neodločnosti na račun režiserja ... Njegova slabost je v tem, da si ni upal skočiti v popolno absurdnost igre."

V Tagesspiegelu so bili še bolj neusmiljeni: film je po njihovem mnenju "neužiten", češ da "slikovito zgodbo protagonista" zakoplje pod "patino in prizori z razglednic". "Najboljše pri filmu je to, da te pripravi do ponovnega branja Taborijeve igre."

Zamujena priložnost?
Podoben prizvok ima recenzija, ki jo je objavil Hamburger Abendblatt. Taborijeva igra ni natančen povzetek Hitlerjevega življenja okrog leta 1910, ampak poskus prikazati njegovo patologijo: nevroze, fiksacije in misli. Filmska adaptacija pa, po drugi strani, ne preseže stopnje linearnega podajanja zgodbe. "Diktator in Jud - kako čudovita farsa bi to lahko bila. Namesto tega dobimo: neživljenjski dialog, površno scenografijo, ki nikoli ne poda pravega občutka časa, in pozirajoče igralce, ki se zadovoljijo z grobimi karikaturami."