To je družbeni kontekst, v katerega je režiser Emanuele Crialese postavil zgodbo filma Neskončnost in ga zasnoval na podlagi spominov na svoje otroštvo.

Mati Clara (igra jo Penélope Cruz) in njeni trije otroci živijo v obilju, v velikem stanovanju in lepo urejeni soseski v Rimu, ki meji na revno delavsko naselje. Družbene vloge so predpisane, spremembe ustaljenega reda nezaželene, družine številne in hrupne in družinski rituali trdno zasidrani v tradiciji. Glava družine je Felice (igra ga Vincenzo Amato), fizično in čustveno je odsoten, nedostopen. Kot izreče med enim izmed prepirov, je "edina normalna oseba v tej družini", toda ta domnevna normalnost se pokaže že kmalu, ko ženo pretepe, in to tako rekoč pred otroki. Zato ne preseneča, da Clara najde izpolnitev v materinski vlogi in da vsaj najstarejša hči očeta sovraži že od prvih kadrov filma; še preden gledalec izve, kakšen nasilnež je, že vidi hčerkin sovražni pogled in telesno govorico. Dogajanje v filmu nam je podano predvsem z vidika matere in najstarejše hčere.

Toda tu je še ena tema, vpeljana zelo zgodaj in popolnoma neposredno: najstarejša hči Adriana (naturščica Luana Giuliani) se počuti kot fant in si želi, da jo kličejo z moškim imenom Andrea. "Razumem, da nisi Adriana, a tudi Andrea nisi," ji v pogovoru razumevajoče odvrne Clara. In v lik Adriane oziroma Andree je režiser prelil svojo izkušnjo, kot je povedal na festivalu v Benetkah, na katerem je film doživel svetovno premiero. Tudi on se je rodil kot deklica, v predpisanem spolu pa se ni počutil udobno in si je prizadeval, da bi ga dojemali kot fanta. Ob zgodbi Clare, ujete v zakonu brez ljubezni in spoštovanja, spremljamo zgodbo Andree, ujetega v ne čisto svojem telesu in v družbenih vlogah, ki ga utesnjujejo in jezijo. Zdi se, da je njegov boj za svobodo uspešnejši od materinega. Medtem ko spoznava svojo prvo ljubezen v sramežljivem, vendar iskrenem odnosu z deklico iz delavskih barak, Andrea očarano spremlja glasbene oddaje na televiziji in tako izživi svojo bujno domišljijo. Vidimo njegove fantazije: nastope na televiziji v črno-beli tehniki, pri katerih sodeluje mama, glavna zvezda njegovega otroštva in fantazijskih pobegov v svet glasbe in plesa.

Penélope Cruz je s svojo energijo in karizmo pogonska sila filma, a zdi se, da režiser njenih igralskih sposobnosti ni popolnoma izkoristil. Clara je prikazana kot nekoliko nenavadna ženska in ni pojasnjeno, ali morda zato, ker je Španka v Italiji, torej ne čisto sprejeta priseljenka, ali pa ima resnične težave z mentalnim in čustvenim zdravjem. Teh režiser in soscenarist filma namreč ni predstavil: vidimo samo, da se občasno prepusti otroški igrivosti skupaj s hčerko. Zato preseneča njena odločitev proti koncu filma, da bo odšla (na svojo željo) na zdravljenje v neimenovano ustanovo. Ta dogodek bi sicer lahko razumeli kot njen "dokončni zlom" in privolitev v "patriarhalni red". Penélope Cruz je v materinskih vlogah že nastopala, predvsem v filmih Pedra Almodóvarja, in Neskončnost nekoliko spominja nanje po barvitosti in občasno razigranih prizorih, vendar manjkajo Almodóvarjeva globina, humor in bolj izpiljena karakterizacija likov.

Iz oddaje Gremo v kino.