Igralec, ki se je pred mnogimi leti v Hollywoodu hotel uveljaviti sam (in ne s pomočjo nepotizma) tako močno, da si je spremenil ime (otresel se je stričevega priimka Coppola, ki bi mu verjetno odprl marsikatera vrata), zdaj zase pravi, da je "utrujen". Ko je pred tridesetimi leti začel dobivati prve vloge, ga je gnalo golo veselje do igralstva, zdaj pa se je njegova slava tako razrasla, da ga je potisnila v osamo. "Nekaterim zvezdnikom je videti, da neznansko uživajo, jaz pa postajam vse večji samotar. Vedno bolj me razjeda nelagodje."

"Že nekaj časa nisem delal in do snemanja mojega naslednjega filma je še osem mesecev," je za britanski časopis Radio Times povedal Cage. "Vedno me je najbolj žrlo, da nad situacijo nimam nadzora, in zdaj prvič vem, kakšnih sprememb si želim zase."

Prekletstvo akcijskega junaka?
Strah ga je tudi, da ga se ga bodo zdaj, ko je prekoračil 40. leto, ljudje počasi naveličali gledati v akcijskih vlogah. "Iz meni neznanega razloga včasih razkačim občinstvo; tisti, ki me radi vidijo v določenem žanru, me nočejo gledati v nobenem drugem. Zanima me, ali bom še zanimiv, če ne bom pil ali zganjal hudiča ... ampak zapijati se je precej nadležno."

Eni filmi so za nagrade, drugi za slavo
Resnici na ljubo, 44-letni Cage ni od nekdaj "aboniran" na akcijske filme: igral je že v celi paleti različnih žanrov, je pa res, da se filmi, v katerih ničesar ne razstreli, neprimerljivo slabše odrežejo pri občinstvu (leta 2005 je na primer posnel dva "netipična" filma, The Weather Man in Gospodar vojne, pa sta oba ostala bolj ali manj neopažena). Po drugi strani so nedavno filmsko adaptacijo stripa Ghost Rider kritiki raztrgali, kar pa množic ni odvrnilo: film je bil v domovini prava uspešnica.

Za oskarja je bil Cage nominiran dvakrat; dobil ga je za vlogo samomorilskega alkoholika v romantični drami Leaving Las Vegas (1995), leta 2003 pa je Akademija namesto Cageu za komedijo Prilagajanje kipec dodelila Adrienu Brodyju za Pianista.

A. J.