Nadaljevanka, ki je za nacionalko nastala pod okriljem produkcijske hiše Sever in Sever, tokrat ni ekranizacija kake silno brane kriminalke, pač pa popolnoma izvirna zgodba. Preseli nas v fiktivni Trigrad, odročno vas v Julijskih Alpah, v kateri "imajo vajeti v rokah ženske", kot se izrazi Katarina Stegnar, ki jo bomo spremljali v glavni ženski vlogi. (Poudari sicer, da je glavni lik serije na neki način gozd, ki "vleče vse vase".) Za vas Trigrad gozd ni le podstat lesarske industrije: v njegovi goščavi se skriva "boršt", magičen kraj, v katerem so zasidrane skrivnostne in svete moči, v katerem "turisti pogosto izginejo, domačini pa uzrejo svoje strahove".

Sorodna novica Nadaljevanka Trigrad: še pred TV-premiero na mednarodnem forumu v Franciji

Trk kapitala in tradicije
V to sredino nič hudega sluteč zakoraka Črt (Marko Mandić), ljubljanski arhitekt, ki je hribovsko vas zapustil pred 35 leti in z njo pretrgal tudi vse stike. Po očetovi smrti je podedoval del gozda, ki ga je zdaj prišel kar najhitreje prodat. Po parceli imajo apetite tako rekoč vsi vaščani, pa čeprav vsak s svojimi razlogi: župan Milan (Gaber Trseglav) bi postavil smučišče in Trigrad spremenil v turistično vas, lokalna veljakinja Helena (Mirjam Korbar) bi verjetno odobrila sečnjo, saj njen sin Blaž (Jernej Kogovšek) vodi žago, medtem ko se Črtova vrstnica Jasna (Katarina Stegnar) kot gozdarka in naravovarstvenica bori za zaščito goščave. Situacijo dodatno zapleta tudi dediščina preteklosti, ki povezuje domačine: kaj se je denimo pred davnimi leti zgodilo s Črtovo mamo Nado, ki je izginila? Zakaj nima niti groba na vaškem pokopališču?

Črt hitro ugotovi, da se od Trigrada ne bo mogel posloviti v enem samem popoldnevu: po prepiti noči v lokalni krčmi se meja med resničnostjo in domišljijo začne zabrisovati, nepojasnjenih dogodkov je vse več, Črt pa izgine. Ponj bo očitno treba v samo srce boršta …

"Zgodba Trigrada človeško usodo in naravo postavlja drugo ob drugo, igra se z njuno neizbežno povezanostjo in ob tem preizprašuje sodobna vprašanja nadvlade denarnih interesov nad naravo in tradicijo," povzame režiserka in soscenaristka Sonja Prosenc. "Pri tem vpeljuje mistični element skozi pogansko ali staroversko obarvano sobivanje in sporazumevanje z naravo."

Takoj v prvih kadrih serije domišljijo namreč podražijo prizori, ki namigujejo na ritual. Kdor je videl prvo sezono HBO-jeve uspešnice Pravi detektiv, bo morda zaskrbljeno čakal na brutalne umore, a Katarina Stegnar in Marko Mandić, s katerima smo se pogovarjali na enem od zadnjih snemalnih dni na lokaciji v bližini Vrhnike, poudarjata, da Trigrad ni klasična kriminalka ali detektivka. Simboli se torej navezujejo na staroverske običaje iz poganskega sveta, ki jih predvsem starejše vaščanke v intimi svojih domov še vedno prakticirajo.

Prvi del nadaljevanke si lahko ogledate spodaj!

Televizijska serija s filmsko vizijo
Tudi soscenaristka in režiserka Sonja Prosenc poudarja svojo izhodiščno odločitev, da bo s Trigradom sledila "žanrsko atipični formi". "Rekli smo si, da če bi kdo v Trigradu iskal prvine žanra ali poskušal žanrsko opredeliti serijo, naj bodo to tisti, ki jo bodo gledali. Serija je bila zastavljena kot drama, ne glede na to, da bi se nekatere prvine lahko približale temu ali onemu žanru. Pri snemanju nisem razmišljala o tem, da delam nadaljevanko, ampak sem poskušala z igralci in soavtorji realizirati našo skupno “filmsko” vizijo. Vesela sem, da sem lahko delala z vrhunskimi igralci in igralkami ter soavtorji, ki so se pridružili skorajda “na slepo”, še preden je bilo mogoče prebrati vse scenarije. Vsi so imeli občutek, da lahko skupaj naredimo nekaj dobrega.“

In Trigrad se res lahko pohvali z impresivno ustvarjalno ekipo: že v uvodni špici spoznamo podobe slikarke Tine Dobrajc in glasbo dua Silence, direktor fotografije pa je bil kakopak režiserkin stalni sodelavec Mitja Ličen, ki zimskim meglicam vdihne še posebej eteričen pridih. Scenograf je bil Miha Knific, kostumografinja Polonca Valentinčič, maskerka Lija Ivančič, oblikovalec zvoka pa Boštjan Kačičnik. Poleg že omenjenih boste v igralski zasedbi prepoznali še Mateja Zemljiča, Suzano Krevh, Staneta Tomazina, Primoža Vrhovca, Damjano Černe, Gregorja Grudna, Aljaža Tepino, Primoža Bezjaka in Judito Zidar.

Ideja za zgodbo in zasnova serije sta se porodila Nini Zupančič in Gregorju Fonu, pozneje pa se jima je v scenaristični ekipi pridružila še Sonja Prosenc, ki pojasni, da je "za režiserje, ki delajo po scenariju drugih scenaristov, je dokaj pogosto, da se pridružijo pisanju scenarija vsaj v zadnji fazi".

Po dveh igranih celovečercih (Drevo in Zgodovina ljubezni) je to za režiserko prvi izlet v svet nadaljevank. "Pri seriji je predvsem več časa za raziskovanje različnih vidikov zgodbe in psihologije likov – ampak to te lahko hitro zavede na stranpoti, ki so same zase ravno tako zanimive, nimajo pa zares stika z osnovno premiso,“ ugotavlja. "Dobro je imeti več scenaristov, kar omogoča dialog, rojevanje idej skozi druženje in pogovore, pa tudi podporo, ko je treba ustvariti nemogočo količino materiala v nerealno kratkem času. Gregor in Nina sta zverzirana scenarista in imata ogromno kondicije za pisanje, ne glede na to, da sta tudi ona dva prvič sodelovala pri seriji, ki se oddaljuje od za naš prostor običajnih form.“

Pod površino brbota nekaj temačnega
Morda najbolj markanten atribut Trigrada je prav fotografija Mitje Lična, ki dela večinoma z obstoječo lučjo in snema s kamero iz roke. "Mitja ima odlično sposobnost anticipacije giba in emocionalnega vzgiba in je med kadrom v konstantnem vzajemnem odnosu z igralcem, kar se mi je zdelo za Trigrad zelo primerno, občutek je zelo organski," pove režiserka. "Trigrad je na neki način zelo slovenski, kaže nas z našo temno platjo vred. V kontekstu tega like velikokrat gledamo s senčne strani, dogajanje zadržujemo v senci, ga gledamo in razbiramo ter čutimo, da pod očitnim nekaj tli, brbota – in samo vprašanje časa je, kdaj bo privrelo na dan."

Tematska rdeča nit je veliko več kot na prvi pogled črno-bel trk med idejama trajnostnega pristopa k naravi in neoliberalizma, podčrtata igralca. "Ves čas se sicer zaletavamo ob splošne pojme, ki nam jih servira družba in do katerih se opredeljujemo," ugotavlja Mandić, "istočasno pa vsakdo zasleduje svoj princip, lastne ideje o sreči. Vsi liki delujejo zelo intuitivno. Stvari so razumljive in logične, ampak obenem like nekaj žene v prepovedane prostore, kjer se njihove rane lahko še poglobijo.“

Intuitiven pristop k vlogam
V tem duhu so potekale tudi priprave na snemanje. "K vlogi lahko pristopaš na dva načina. Bodisi konstruktivistično, pri čemer že vnaprej določiš, kako boš kaj rekel in kako se boš premikal, bodisi intuitivno,“ pojasnjuje Katarina Stegnar. "Za konstruktivističen pristop ni bilo časa, imeli pa smo srečo, da smo si lahko vzeli čas za intuitivni princip. Sonja nam je dovolila, da smo v zadnjem trenutku spreminjali dialoge, če so se nam zdeli preveč razlagalni, da smo spreminjali določene detajle. To se mi zdi nujno. Igralec nisi takrat, ko si nadeneš kostum in zdrdraš besedilo – igralec mora imeti prostor, da v dani situaciji spreminja, nadgrajuje in inovira. To se je pri Trigradu veliko dogajalo, kar mi je ljubo."

"Ker seveda nismo snemali kronološko, smo bili že na samem začetku dela vrženi v zelo intenzivne prizore, ki jih bodo gledalci videli šele proti koncu. Kot igralec si v takih situacijah včasih prestrašen," prizna Mandić. "Ampak prav potopitev v ekstrem ti ponudi fizično in psihološko izkušnjo tega, kam gremo in kakšni so naši odnosi."

Zanimiv podatek je, da bosta Katarina Stegnar in Marko Mandić tudi protagonista režiserkinega naslednjega celovečerca, komedije Odrešitev, ki jo bodo začeli snemati jeseni. Povezav ali vsaj kake sorodnosti med projektoma vseeno ni: "Daleč od tega, tudi vsebinsko in po tonu sta serija in film med seboj zelo različna. Če vsebina in produkcijske okoliščine to omogočajo, je lepo, če lahko pri ustvarjanju sodeluješ z ljudmi, ki jih občuduješ in s katerimi rad delaš," komentira avtorica. Igralca sama sta tokrat pred kamero skupaj stopila prvič po davnem letu 2001 in Barabah Mirana Zupaniča. "Ko je prišlo povabilo za nadaljevanko, ki je vsebinsko zaokrožena celota v osmih delih in jo režira Sonja Prosenc, se mi je projekt v hipu zdel mikaven,“ je iskren Mandić.

Sama produkcija pa je bila, vsaj po zgodbah na snemanju sodeč, večkrat trnova pot. Še večje težave kot novi koronavirus je ekipi povzročalo vreme: sredi dela je nepredviden sneg prekril gozd, v katerem se odvija velik del zgodbe. Počakati je bilo treba na otoplitev, preden so lahko delo nadaljevali, in 42 snemalnih dni se je raztegnilo vse do januarja. (Katarina Stegnar tak snemalni okvir ilustrira s podatkom: "Za film Barabe smo imeli na razpolago 54 snemalnih dni. Že res, da je bilo snemanje na film zamudnejši proces, a zdaj smo morali v krajšem času posneti osem epizod.")

Kalvarija prestižnih serij pri nas: "poškodovani, izčrpani in pregoreli"
"Postali smo kulturna industrija," je ostra igralka. "Doslej nisem bila zares seznanjena s tem formatom in moram priznati, da sem bila šokirana nad tem, kako zelo izžema ustvarjalce. Delovni načrt je zaradi sistema in proračuna zastavljen tako, da na koncu vsi že 'gledamo z belim'. To seveda ni najbolje za ustvarjanje: če hočeš ustvariti presežek, mora za to obstajati primerna platforma. Včasih si preprosto ni mogoče vzeti dovolj časa, kar celotni ustvarjalni ekipi povzroča velike frustracije.“

"Težava je v tem, da je končni sklep vedno: 'Aha, torej se vendarle da', kar pripomore k nadaljnjemu nižanju standardov,“ se strinja Mandić. "Nastajati morajo ambiciozni projekti, ne pa samo skupki prizorov, v katerih se ljudje pogovarjajo za mizo. Sonja blesti prav v tem, da je določene stvari, ki se v nadaljevankah in filmih pogosto pojavijo samo na ravni govora, "prevedla" v filmski jezik in v fizičnost med nami."

Trije filmi za ceno enega
Tudi režiserka sama izpostavlja problematiko pogojev za delo in potrdi, da je bil "proračun serije veliko nižji od filmskega proračuna, kaj šele od treh" – po minutaži je serija namreč primerljiva z vsaj tremi celovečerci. "Bil je tudi nižji od drugih aktualnih serij nacionalke. Ampak ekipa se ne glede na pogoje potrudi po svojih najboljših močeh, kar včasih terja tudi davek pri njenem zdravju. Požrtvovalnosti ustvarjalcev ne bi smeli izkoriščati na takšen način.“

"V teoriji" ni razloga, da bi capljali za tujino
Urednik igranega programa na Televiziji Slovenija Jani Virk se strinja, da dramske serije iz kategorije kakovostne televizije "v Sloveniji v primerjavi z nekaterimi drugimi zvrstmi AV-produkcije ne nastajajo pod optimalnimi pogoji". "Drži, da pri nas šest- ali osemdelna petdesetminutna nadaljevanka nastaja v podobnem finančnem okviru kot kakšen celovečerni film. Za isti denar torej na eni strani nastane 300 ali 400, na drugi pa 90 minut filmskega programa. Seveda se to pozna marsikje: pri intenzivnejšem tempu dela, pri honorarjih ... V tej bitki za uveljavitev zvrsti dramskih nadaljevank je torej v procesu nastajanja kar nekaj, ne bomo rekli ravno mrtvih, vsekakor pa poškodovanih, izčrpanih in pregorelih. Samo upamo pa lahko (in seveda ob tem tudi delamo v to smer), da se bo tudi pri nas produkcijski okvir izboljšal vsaj na raven, primerljivo s kakovostno produkcijo sorodnih nadaljevank recimo na Hrvaškem ali v Srbiji. Kot vemo, so prav dramske nadaljevanke globalno prenovile in poživile AV-sektor, tako na televizijah kot na drugih platformah. So zvrst prihodnosti in načeloma ni razloga, da bi s preveliko zamudo capljali za njo. V praksi pa obstaja razlog, zakaj je tako: predvsem je to denar."

Virk se zaveda tudi tega, da serije neodvisnih producentov nastajajo v še težjih pogojih kot "hišne" produkcije nacionalke. "Čeprav smo v zadnjih letih naredili preboj z lastno produkcijo, s serijo Jezero, pa tudi prva sezona V imenu ljudstva priča, da tudi serije z razpisov lahko nastajajo na dobri kakovostni ravni. Glavna težava zares ostaja to, da imajo neodvisni producenti s svojimi avtorskimi ekipami premalo časa od izbora projekta do začetka produkcije."

Katarina Stegnar je prepričana, da je odgovor v zviševanju kriterijev. "Govor je o slovenski hiperprodukciji nadaljevank – in nekatere od njih so res, se opravičujem, narejene samo zato, da so odkljukane. Po drugi plati pa imamo vsi dostop do Netflixa, Amazona in podobnih platform, kjer lahko spremljamo najboljše produkcije. Jasno, da bo prišlo do primerjav. Dvigniti moramo standarde, če želimo imeti slovenske serije, v katerih bodo zanimive zgodbe povedane na vizualno zanimiv način. Televizijski razpis za nadaljevanke bi bilo treba spremeniti v bienalni razpis, da bi imeli ustvarjalci čas za razvoj kakovostnih vsebin. Gledalcem je treba ponuditi kakovost, namesto da odmahnemo z roko, češ 'za slovensko serijo bo že dovolj dobro'.“

Vrata za drugo sezono niso zaprta
Na vprašanje o možnosti za nove sezone Trigrada Virk odgovarja, da ima "tako kot vse nadaljevanke, ki nastajajo v lastni RTV-produkciji ali prek razpisov za neodvisne producente, možnost, da se nadaljuje v drugo sezono. To bo v veliki meri odvisno od gledalskega in kritiškega sprejema, pa tudi od kakovosti projektov, ki bodo prispeli na naslednji oz. katerega od naslednjih javnih razpisov."

Nacionalka ima sicer letos impresiven niz: kar 22 zaporednih tednov v nedeljskem večernem terminu predvajajo nove slovenske nadaljevanke: leto so začeli z Leninovim parkom in Dolino rož, nadaljevali z drugo sezono odvetniške serije V imenu ljudstva, naslednjih osem tednov pa je odmerjenih za Trigrad.

Seveda bi si "iz te izjeme želeli narediti pravilo" v še bolj ambicioznem časovnem okviru, upa Virk: "Idealno bi bilo, če bi Televizija Slovenija lahko v neki srednjeročni prihodnosti v glavni gledalski sezoni – od sredine septembra do začetka junija – enkrat tedensko predvajala vsaj eno epizodo izvirne slovenske nadaljevanke. Verjamem, da bi s tem sprostili veliko ustvarjalnih potencialov vseh, ki delujejo v slovenski filmski verigi, hkrati pa bi seveda gledalcem televizije ponujali vsebine, ki jih tradicionalno gledajo dobro, kadar jih imajo pač že priložnost gledati."

Spodaj si lahko ogledate še nekaj utrinkov enega zadnjih snemalnih dni serije.