A družinsko popoldne se kaj kmalu sprevrže v vojno vihro zamer, grenkobe, osamljenosti in dvomov, vsak poskus sočutne geste pa konča pod težo dejstva, da ti ljudje ne znajo ne poslušati ne ljubiti.

Mladi kanadski filmar Xavier Dolan - preboj je nekdanji otroški igralec doživel že z režijsko-scenarističnim prvencem Ubil sem svojo mamo leta 2009, ko je imel komaj 20 let, med drugim pa se je podpisal tudi pod Namišljene ljubezni (2011) in Mamico (2014) - se na slovenska platna vrača s komorno dramo "o tem, kaj se zgodi, ko ne znamo komunicirati", Samo konec sveta. Xavier Dolan je za filmsko priredbo istoimenske gledališke igre na festivalu v Cannesu prejel veliko nagrado žirije.

Pred skoraj desetletjem na slovenskem odru
Drama Samo konec sveta avtorja Jean-Luca Lagarcea je bila v Sloveniji prvič uprizorjena septembra 2008 v koprodukciji SNG Drame, Mini teatra in Cie Philippe Calvario. Režiral jo je Philippe Calvario, v njej pa so nastopili Marko Mandić, Veronika Drolc, Valter Dragan, Petra Govc in Milena Zupančič. V slovenščino jo je prevedla Suzana Koncut.

"Ta hip je Jean-Luc Lagarce najpogosteje uprizarjan francoski dramatik 20. stoletja sploh. Igro Samo konec sveta je napisal leta 1990, v času, ko je že vedel, da je seropozitiven. Čeprav je zaznamovana s to izkušnjo, pa ne govori o aidsu. Niti ni mogoče trditi, da je avtobiografska. Zgodba o neuspelem zbližanju z družino in samoti se v umetniški stvaritvi, ki jo nosi izjemno pretanjen, gost in zračen, telesen in hkrati poetičen govor, daje v univerzalno izkušnjo," so takrat zapisali ustvarjalci predstave.

Tokrat brez Dolana pred kamero
V Dolanovi različici - za film je poleg scenarija v francoščini, pri katerem se je moral spopasti s specifiko Lagarceovega "živčnega" jezika, kar sam pripravil tudi angleški prevod - so osrednje vloge prevzela sama zveneča imena francoskega filma: Gaspard Ulliel, Nathalie Baye, Marion Cotillard, Léa Seydoux in Vincent Cassel. Kot je ob neki priložnosti povedal Dolan, sebe nikoli ni videl v glavni vlogi, ampak jo je raje zaupal Ullielu, ki je nekaj let starejši od njega in je lahko iz Louisa naredil večdimenzionalen lik.

Tudi tokrat pomembno vlogo v filmu igra glasba, ki jo je izbral sam Dolan, velik ljubitelj popa: zamislil si je "veselo, žalostno, nostalgije polno teksturo", med drugim je izbral Blink 182 in Mobyja.

Film je ob premieri v Cannesu razdelil kritike, pri Vanity Fairu, denimo, so napisali, da je šlo za "največje razočaranje festivala", Hollywood Reporter ga je opisal kot "hladen in globoko nezadovoljujoč" film, pri Guardianu pa so bili navdušeni in ga označili za genialen izdelek. V slednjo smer se je očitno nagibala tudi canska žirija, saj je, kot omenjeno, režiserju namenila veliko nagrado.

Premierno si lahko Samo konec sveta ogledate drevi ob 20.30 v Kinodvoru.